Kot vidimo, imamo v Sloveniji veliko različnih mtDNK genetskih skupin.
Najpogostejša je skupina H, v katero spada okoli 44.68 ± 5.37 % Slovenk. Druga
najpogostejša mtDNK genetska skupina je U. V to skupino spada 16.11 ± 3.97 %
Slovenk. Sledita ji genetski skupini J in T s po 9.42 ± 3.16 %, skupina K s 5.78 ±
2.52 %, skupina V s 4.56 ± 2.25 % in HV s 2.74 ± 1.76 %. Ostalih, manj pogostih
genetskih skupin (W, X, I, A), na tem mestu ne bova podrobneje opisovala.
Primerjava s Tabelo 8 kaže, da so deleži genetskih skupin mtDNK haplotipov v
Sloveniji razmeroma podobni kot v drugih evropskih državah. Prav tako se kaže,
da so razlike v deležih genetskih skupin mtDNK haplotipov med evropskimi
državami manjše kot v deležih genetskih skupin Y-DNK haplotipov.
Čas naselitve mtDNK haplotipov na prostoru Slovenije
Najin glavni cilj je bil iz zbranih mtDNK haplotipov izračunati približni čas
naselitve ženskih populacij na prostoru Slovenije. Čas naselitve sva izračunala na
enak način, kot je to storil Sykes [45] za območje Irske. Vsak mtDNK haplotip iz
Slovenije sva primerjala s haplotipi iz spletnih baz SMGF in Mitoserach. S
primerjavo mtDNK haplotipov sva ugotovila, da ima 127 žensk iz najinega
vzorca haplotipe, ki so unikatni samo za Slovenijo in jih drugje ni najti. Za
vsakega od teh haplotipov sva nato preštela, v najmanj koliko mutacijah se
razlikuje od vseh ostalih haplotipov iz spletnih baz. Velja, da več kot ima neka
genetska skupina unikatnih mutacij, tem dlje je prisotna na določenem prostoru.
Ob predpostavki, da je hitrost mutacij v povprečju ena mutacija na 20000 let na
400 analiziranih mestih HV območja [45] in ob upoštevanju števila unikatnih
mutacij, sva lahko izračunala povprečni čas naselitve na prostoru Slovenije za
vsako genetsko skupino in za vse haplotipe skupaj. Hitrost mutacij, ki sva jo
upoštevala, je bila določena na osnovi filogenetskih študij. Oceno hitrosti mutacij
pa je mogoče določiti tudi na osnovi števila mutacij iz rodovnika populacije [46].
Izračunani povprečni časi naselitve mtDNK haplotipov na prostoru Slovenije in
standardne deviacije časov naselitve so prikazani v Tabeli 10.
Dobljeni povprečni časi naselitve so podobni tistim, ki jih je Sykes dobil za Irsko
[45]. Izračuni kažejo, da naj bi se naše prednice naselile na prostoru Slovenije v
povprečju pred 5900 ± 850 leti. Nekatere genetske skupine naj bi se naselile pred
tem, druge pa kasneje. Pri ženskih populacijah bi lahko predpostavili, da je
naseljevanje potekalo enakomerno, saj so genetske prevlade posameznic nad
drugimi možne le ob večjih podnebnih spremembah ali v zelo dolgem obdobju.
V tem primeru bi veljalo, da so se prve ženske naselile na tem prostoru že pred
približno 12000 leti (dvakratnik povprečnega časa naselitve) in da se jih je
polovica naselila pred 6000 leti, ostala polovica pa kasneje. Med prvimi naj bi se
na prostoru Slovenije začele naseljevati pripadnice genetske skupine U, verjetno
kmalu po zadnji ledeni dobi, v povprečju pa pred 8000 ± 2400 leti. Najpogostejša
skupina H naj bi se naselila na tem prostoru v povprečju pred 4850 ± 1150 leti.
Genetska skupina J naj bi prišla na prostor Slovenije najkasneje, v povprečju pred
4550 ± 2100 leti, skupina T v povprečju pred 6000 ± 2650 leti in skupina K v
povprečju pred 6200 ± 3700 leti. Zaradi majhnega števila haplotipov znotraj
genetskih skupin dobimo pri skupini V nerealen čas naselitve, pri ostalih
skupinah (HV, W, X, I, A) pa dobimo zelo velike intervale nezaupanja. Kljub
nezanesljivosti izračunanega časa naselitve za nekatere genetske skupine je
skupno število haplotipov dovolj veliko, da je ocena skupnega povprečnega časa
naselitve žensk na prostoru Slovenije dovolj zanesljiva. Rezultati kažejo, da so se
potomke žensk, ki so se naselile na tem prostoru kmalu po zadnji ledeni dobi,
ohranile vse do danes.
Razprava
Slovenci se po časih do skupnih prednikov Y-DNK genetskih skupin ne
razlikujemo bistveno od ostalih Evropejcev [16]. Izračunani časi do skupnih
prednikov teh genetskih skupin kažejo, kdaj naj bi ti predniki živeli, nič pa ne
povedo o tem, kje naj bi živeli in kdaj naj bi se naselili na prostoru Slovenije.
Verjetno pa velja, da so povprečni časi naselitve Y-DNK genetskih skupin na
prostoru Slovenije krajši kot izračunani časi do njihovih skupnih prednikov. Za
bolj natančno določitev časov naselitve Y-DNK genetskih skupin na prostoru
Slovenije pa bo potrebno opraviti nadaljnje raziskave.
Opozoriti je tudi potrebno, da lahko dobimo pri izračunih časov naselitve na
osnovi moških Y-DNK haplotipov prenizke vrednosti zaradi genetskih prevlad
posameznikov nad drugimi, ki so se v preteklosti pogosto dogajale (vojne,
zasužnjevanje, itd.). Takšne prevlade zmanjšujejo pestrost Y-DNK haplotipov in
posledično tudi genetske razdalje med njimi. Zaradi tega Sykes [45] svetuje, da je
za ocenjevanje starosti naselitve na določenenem prostoru bolj primerno
uporabiti ženske mtDNK haplotipe, saj pri ženskah takšne genetske prevlade
niso tako pogoste.
Ob tem želiva pripomniti, da med genetiki še ni soglasja glede večinskega
paleolitskega izvora Evropejcev. Novejše Y-DNK raziskave kažejo, da je večina
sedanjih zahodnih Evropejcev potomcev iz neolitika in bronaste dobe [47], pa
tudi na njihov paleolitski evropski izvor [48].
Do nedavnega je kazalo, da nosijo Evropejke večinoma paleolitske genetske
skupine, ki segajo nekatere celo 25 tisoč let v preteklost in več [47]. Zadnje
mtDNK raziskave vzbujajo dvom o prevladujoči kontinuiteti sedanjih
Skandinavk s paleolitskimi prednicami [49]. Ali to velja tudi za preostalo Evropo
ali le nekatera njena območja, bodo pokazale prihodnje raziskave.
Izračuni časov do skupnih prednikov in časov naselitve temelje na sedanjih
genetskih podatkih in predpostavljenih časih mutacij in ne nudijo vpogleda v
genetsko sliko sveta, denimo v kameni, bronasti ali železni dobi. Kažejo torej
sedanjo sliko. Rezultati temeljijo tudi na zelo majhnih vzorcih iz posameznih
držav (Srbija, Francija) z razliko od sicer številnih vzorcev iz Poljske, Češke in
Rusije, kar seveda lahko izkrivlja sliko. Rezultati bi bili bolj natančni, če bi za
analizo vseh Y-DNK haplotipov imela možnost primerjave na vsaj 30 lokusih.
Izračunani časi naselitve Slovenije seveda ne pomenijo, da pred tem tukaj niso
bivali ljudje. Arheologi so v Sloveniji samo v zadnjem desetletju raziskali ali
zaznali 94 novih najdišč iz dobesedno vseh arheoloških obdobij, od starejše
kamene dobe do zgodnjega srednjega veka, raziskanih pa je bilo tudi nekaj
najdišč visokega srednjega in novega veka. Manjkajo le močnejši sledovi iz
obdobja 5. in 6. stoletja, čeprav lahko med ostalinami poznoantičnega časa
najdemo tudi posamične predmete tega časa [50].
Primerjava posameznih Y-DNK haplotipov iz teh genetskih skupin nas umešča v
veliko evropsko družino, saj je več kot 38 % (R1a1a) Slovencev, glede na število
ljudi, ki nosi slovenske haplotipe drugje, tesno genetsko povezana z zahodno in
vzhodno slovanskim svetom, okoli 30 % (I2a2, J2, G, E1b1b) s prebivalci Balkana
in južne Evrope, od 16 - 20 % (R1b) s prebivalci zahodne Evrope ter vsaj 10 % (I1)
s prebivalci centralne in severne Evrope.
V najinem referatu sva lahko prikazala le sedanjo splošno DNK sliko Slovenije.
Zanimivo bi jo bilo raziskati po posameznih regijah in krajih, saj deleži genetskih
skupin niso enakomerno razporejeni po prostoru. V avstrijskem Gradcu denimo
42.9 % prebivalstva nosi skupino R1a1a (kar je celo več kot v Sloveniji na
splošno), na Tirolskem pa 12.5 %. V nemškem mestu Leipzig 27.1 %, a v
Muensteru le 7.8 %. V italijanski pokrajini Lombardija 0 %, v Venetu in Casarni
10 %. V francoskem mestu Strasbourg 11.8 %, a v Lyonu 5.1 %. Na Šetlandskih
otokih 23 %, v Castlereji (Irska) 0 % in podobno (glej Tabelo 1) [11].
Leta 2009 odkrite podskupine R1a1a7 [12] izven Evrope praktično ni. Svoj vrh
ima v južni in centralni Poljski (preko 30 %), njen delež pa pada v smeri
oddaljevanja od tega območja, najbolj izrazito preko Urala in proti jugu, čeprav jo
je v vzhodno centralni Ukrajini (Dnipropetrovs'k) še vedno 22.8 % (drugje manj).
Razvila se je v zgodnjem holocenu verjetno na Poljskem, k nam pa je lahko
najprej prišla šele pred 2600 leti. Izračunani časi skupnih prednikov celotne
slovenske R1a1a (pred 3700 leti) in R1a1a7 (pred 2600 leti) kažejo na vsaj dva vala
moških naselitev v zadnjih 4000 letih. Slovenska R1a1a spada v glavnem v
starejšo skupino. V Sloveniji so v študiji [12] na dveh lokacijah namreč našli le 2.8
% R1a1a7. Zastavlja se torej vprašanje: Mar ne bi Slovenci, če bi prišli šele v
prejšnjem tisočletju iz območja srednjega Dnepra, kamor so [51] v svoji genetski
študiji postavili skupno domovino Rusov, Belorusov, Poljakov, Slovakov,
Slovencev in zahodnih Hrvatov, s seboj prinesli več R1a1a7 skupine?
