ETRURCI SU BILI SRBI?

stanje
Zatvorena za pisanje odgovora.
Das slavische Resia-Thal
JOSEPH BERGMANN
(S. das Kärtchen E.)

Schon in meinen Untersuchungen über die slavischen Resianer im Anhange (2) zu den Sette und Tredici Comuni

[S. 254]

führte ich an, dass im Resia-Thale ein benachbartes Kloster vor dem Jahre 1390 die Seelsorge ausgeübt habe. Endlich fand ich den historischen Faden in: Descrittione della nobilma Patria del Friuli etc. di Hercole Partenopeo. In Vdine 1604, 4. pag. 108, wo es heisst:

„Euui poi verso Leuante Moggio, Abbatia, che già fù chiamata Castel Mosniz, e da un Conte Cancellino di Carinthia conuertito per sua deuotione in un Tempio ad honore di S. GALLO, ed assegnato ad alcuni Frati di S. Benedetto l’anno MLXXII (1) assentendo Gregorio IX. Sommo Pontefice e Henrico IH. Imperatore; nella cui Corte Cancellino era gran Maestro. Di questa pia e santa operatione esecutore Voldarico, Patriarca 57. d’Aquileia, fratel cugino di esso Conte Cancellino. A questa Abbatia è sottoposta in spirituale ed in temporale la RESIA, così corrottamente detta in luogo di Rethia: perciochè quiui anticamente fù condotta una Colonia di popoli Rethi (2) , che sin’ hora serua l’antico nome, ancorchè corrotto.“

Wen das Thal Resia, das am natürlichsten seinen Namen vom durchströmenden Bergwasser Resia entlehnt hat, schon zur Zeit der Gründung des Klosters zu Mosnitz oder Moggio an dasselbe gekommen ist, so dürften wohl die dortigen Mönche dieses Alpenthal – wie zu derselben Zeit ihre Brüder zu St. Gallen den Alpenstrich Appenzell (Abbatis cella) und die in der Mehrerau am Bodensee den weide-, nun auch volkreichen Bregenzerwald, die von St. Florian und Campo-Sion bei Bassano die Wüste Fozzo in den Sette Comuni und andere Wildnisse – urbar gemacht haben. Sollten diese Benedictiner, die Hauptträger damaliger Cultur, nicht ihre Herden mit ihren Hirten slavischer Zunge in günstiger Jahrzeit an dem Resiabache thalein und bergauf geschickt, und Holzarbeiter

[S. 255]

desselben Volkes, die aus dem Flitscherboden hauptsächlich von Raibl und Saaga herüberkamen, allmälig die Wälder gelichtet und die noch namenlosen Berge, Höhen, Felsen, Gräben, Bäche, Aecker, Wälder, Seitenthäler etc. mit Namen ihrer Sprache belegt haben, welche noch zum Theile bis heut zu Tage, wenn auch mehr oder minder entstellt, fortleben?

Herr Micoti berichtet mir, dass dieses Thal dem Kloster zu Obermoggio bis zu dessen Auflösung gehört habe, und jetzt noch in bürgerlichen und justiziellen Angelegenheiten Moggio, nämlich der dortigen Pretura, unterstehe. Mit dem Jahre 1777 aber, in welchem die Republik Venedig die Güter der Abtei einzog, übt die Kirche des heil. Gallus zu Obermoggio keine weitere Gerichtsbarkeit mehr über Resia aus, ausser dass der dortige Erzpriester als Decan die geistige Obhut über den Pfarrer dieser Bergbewohner hat.

Dieses Hochthal zieht sich nach dem Kärtchen E. von Resiutta (1) , wo der Wildbach Resia in die Fella mündet, östlich gegen das görzische Flitsch hin, und wird italienisch Canale della Resia genannt. Auf der rechten Seite dieses Resiabaches liegen thalaufwärts S. Giorgio, RESIA, das die Resianer in ihrer Mundart Rawenz nennen, und Stolvizza; auf der linken Gniva (slav. njiva, ‚Acker, Feld‘), Oseacco, d. i. Osék (vgl. Ossiach in Kärnten und Ossegg in Böhmen). Die Bevölkerung aller dieser Orte betrug im J. 1848 nur 2739 Menschen.

Ihre Geschlechtsnamen sind ein Gemisch von slavischen, z. B. Bilina, Bohatz, Hrug, Kus (‚Amsel‘), Letich, Mosnik, das an das obige Mosnitz, Mosach erinnert, Pielich etc. und italienischen, als: Leonardi, Longhino, Palletto etc.

Die Einwohner sind auf ihrem steinigen, kargen Boden arm; der Mann zieht ausser Land theils auf Arbeit, theils auf Hausirhandel; die Weiber bearbeiten höchst mühsam mit der Hand ihre kleinen und schlechten Aecker; denn es soll im ganzen Thale weder Pferd noch Wagen zu finden sein. Es gibt jedoch Gärten und Weingärten.

Ihre Hauptnahrung ist Polenta, Käse, Eier und Gemüse; Schweine- und Rindfleisch ist eine Seltenheit. Die Kleidertracht

[S. 256]

der Männer ist die deutsch-furlanische; die der Weiber eine schwarze Jupe „T’úmazat“, welche bis zum Knöchel hinabreicht, mit einem schwarzen Gürtel um die Hüfte, und ein farbiges Tuch oder eine weisse Péta am Kopfe.

Ihre Häuser waren früher ohne Rauchfänge und ihre Zimmer gewölbt; nun seit etwa zwei Menschenaltern erheben sich Häuschen von italienischer Bauart, manche recht hübsch mit zwei und drei Stockwerken und mit Stuccatur, geweisst, von Mauern eingefasst und im Innern rein.

Die Sprache der Resianer ist ein verkümmerter slavischer Dialect; aber keiner derselben versteht wegen der Abgeschiedenheit von den Slaven slavische Schrift; sie bedienen sich im Schreiben des Italienischen. Ihre Sitten sind denen der Nachbarn ähnlich.
 
Colonie Slave
BERNARDINO BIONDELLI

Come i Tedeschi occuparono l’Italia a settentrione, gli Slavi vi penetrarono da oriente, e vi presero più vasto e più durevole domicilio. Riguardando sempre la catena delle Alpi come naturale confine della medesima, le nazioni slave occupano la massima parte dell’Istria e quasi tutta la regione

[p. 10]

montuosa, compresa fra la catena delle Alpi carniche e l’Adriatico, ove formano parte dei governi di Trieste e di Carniola, nel Regno d’Iliria; per modo che per quest’angolo orientale d’Italia con più di ragione potrebbesi indagare, quali colonie italiane o straniere siano frammiste agli Slavi. Questi, avuto riguardo ai dialetti che parlano, dividonsi in Istriani o Serbo-Ilirii, e Slovenzi, o Vindo-Ilirii; i primi occupano propriamente la penisola istriana, le cui città e borghi principali solamente sono abitati da un popolo veneto, ed ammontano a 90,000 abitanti in circa; i secondi sono diffusi a settentrione della stessa penisola, dall’Adriatico, presso il Timavo, sino alle Alpi carniche, in tutto il circolo di Gorizia, d’onde si estendono, ad occidente sin per entro la veneta provincia del Friuli, ad oriente ed a settentrione sin nella Carniola e nella Carinzia, formando una sola stirpe cogli abitanti di queste regioni. Insieme ammontano a 120,000 circa, dei quali 20,000 appartengono alla popolazione del Friuli. Parlando di questi popoli, noi non tenteremo ora alzare il velo, che ne copre le origini, né molto meno ci faremo ad indagare il tempo del loro stabilimento in queste terre; ci basterà accennare che, sebbene prevalesse sin quasi ai nostri giorni l’opinione di molti scrittori, che assegnavano alla prima comparsa degli Slavi in Europa il VI secolo dell’era nostra, ciò nullostante, dopo le erudite indagini ed i molteplici argomenti prodotti nelle profonde opere di Schaffarik, Kollar, Kadlubek ed altri, appare più verosimile l’antichissimo loro stabilimento in Europa, non che l’origine Slava di alcune popolazioni settentrionali d’Italia. Riserbandoci a dare, in luogo più opportuno, compiuto sviluppo a quest’importante argomento, avvertiremo solo, che l’antica diffusione delle nazioni Slave nelle Venete provincie al di qua dell’Isonzo, viene fatta manifesta da molti nomi di villaggi, città, monti, fiumi e torrenti, di non dubbia origine Slava. A monumento irrefragabile di questo fatto, trovansi ancora nel Friuli, frammezzo agli Italiani, poche reliquie di Slavi, che in numero di 3400 conservano costumi nazionali, ed un corrotto dialetto della lingua vinda. Questi pochi pastori vivono nel villaggio di Rustis posto nel centro della valle del Resia, piccolo torrente che mette foce nel Tagliamento presso Resciutta. I vicini villaggi nella stessa valle sono: Ossèaco, Gniva, Stolvizza, Poviey, Coritis, Clin; i monti che racchiudono la Valle chiamansi Posgost, Canin, Brumand, Plananica, Stolac, Zlebac, nomi tutti di forma ed origine Slava.

[p. 11]

Alcuni viaggiatori, che, mossi da scientifica curiosità, percorsero questa valle, credettero scoprirvi una piccola colonia di Serbi; ma i caratteri del dialetto ivi parlato non lasciano verun dubbio sulla consanguineità di quelli abitanti coi vicini Slovenzi di Carinzia. Dobrowsky ne instituì un piccolo confronto sul Dizionario vindico di Osualdo Gutsman, e riconoscendo l’identità delle due favelle ne diede nel suo Slavin (1) un saggio, ove registrò alcune voci italiane innestate nel dialetto di Resia pel continuo commercio coi popoli circostanti.

Discendendo poi verso mezzogiorno, nel cuore del Friuli stesso, troviamo i villaggi Pocenia, Precenico, Glaunico, Sclaunico, Gorizza, Gradisca, Strica, Iovanizza, Stupizza, Castrinivizza, e molti altri nomi di radice evidentemente Slava; d’onde possiamo con fondamento asserire, che questa nazione un tempo erasi inoltrata di molto in questa parte settentrionale d’Italia.
 
Ueber die Slawen im Thale Resia
JOSEF DOBROVSKÝ

In einem Schreiben von 14. April 1801 verzeichnete mein lieber Slawin (A. P–y) einige Windische Wörter, die er im Thale Resia, am Flusse gleiches Namens, zu Ruštis, einem Dorfe dieses Thales, gesammelt hat. Das Thal liegt im Venetianischen Gebiete, 15 italienische Meilen von Udine, und wird von 7000 Menschen, die vom

[S. 121]

Ackerbau und Viehzucht leben, bewohnet. Die Slawisch-Redenden gehören zu dem Windischen Stamme, der sich in Krain und Kärnten seit dem sechsten Jahrhundert ausgebreitet hat. Die Unslawischen aus andern Sprachen aufgenommenen Wörter will ich mit einem (+) kennbar machen. Hier also eine kleine Probe (*) .

Top >>>

* Preslica, Böhm. Přeſlice, ‚der Spinnstock‘.
* len, ‚der Flachs‘. Mein Freund schrieb zwar leng, allein der Sprechende scheint nur das n durch die Nase ausgesprochen zu haben.
* kotel, ‚der Kessel‘. Bei P. Marcus kótl.
* +ketena, ‚die Kette‘, ‚catena‘.


[S. 122]

* +mir, ‚die Mauer‘. Bei Gutsmann auch sid, Böhm. zeď.
* stolica, ‚der Stuhl‘. Bei Gutsmann stol, ‚Stuhl‘, stoliz, ‚ein Stühlchen‘.
* +miza, ‚die Bank‘. Bei Gutsmann ist misa ‚der Tisch‘; klop aber ‚die Bank‘.
* červije, ‚die Schuhe‘. Bei Gutsm. zhreule; bei P. Marcus zhęvl, ‚der Schuh‘.
* +skofone, ‚die Strümpfe‘.
* +ďuppa, ‚ein Weiberrock‘, in Gestalt einer schwarzen Mönchskutte. Bei Gutsmann jopa.
* pas, ‚der Gürtel‘
* britwa, ‚ein Tragmesser‘, Böhm. zawirák; bei P. Marcus brytva, ‚das Scheermesser‘, ‚nouacula‘.
* masanko, ‚ein Hackmesser‘. Ist weder bei Gutsm. noch bei P. Marcus zu finden.
* srakeze, ‚das Hemd‘. Bei P. Marcus srajza, srajzheza, bei Gutsmann ſraizhiza.
* +botone, ‚die Knöpfe‘
* +bereta, ‚die Haube‘.
* +fačolet, ‚das Halstuch‘, ‚das Schnupftuch‘.
* +korba, ‚ein geflochtener Tragkorb‘.
* lapata, ‚die Schaufel‘. Bei P. M. und G. lopata.
* wile, ‚die Gabel‘.
* žlica, ‚der Löffel‘.


[S. 123]

* Lonec, ‚der Topf‘. Bei P. Marcus lónz, bei G. lonz.
* skeda, ‚eine hölzerne Schüssel‘. Sonst im Windischen skleda, ‚die Schüssel‘ überhaupt.
* jesť, ‚das Essen, die Speise‘. Im Windischen ist jed ‚die Speise‘, und jesti, ‚essen‘, ‚edere‘.
* masť, ‚die Butter‘. Im Wind. mast, ‚Schmeer, Fett‘. ‚Die Butter‘ aber maslu.
* ulakno, ‚Leinwand‘. Im Wind. pert, platnu. Mein Freund schreibt die Neutra, die bei den Winden in u ausgehen, überall mit o, weil er ein Böhme ist.
* wreteno, Böhm. wřeteno, ‚der Spinnwirbel‘. Im Windischen vretenu.
* nite, ‚der Zwirn‘.
* motowilo, Böhm. motowidlo, aus mot und wilo zusammengesetzt, ‚die Haspel, die Weife‘. Sonst im Windischen motavilu.
* preje, ‚die Schnallen‘. Ist weder bei P. Marcus, noch bei Gutsmann zu finden.
* klabuk, ‚der Hut‘. Sonst im Windischen klobuk,
* +soldi, ‚das Geld‘.
* +saukline, ‚die Holzschuhe‘. Sonst im Windischen zokla, ‚der Zockel, Holzschuh‘,
* chiša, ‚das Haus, die Wohnung‘.


[S. 124]

* Duoro ‚die Thür‘, Böhm. dweře. Im Windischen duri, dure.
* kjuč, ‚der Schlüssel‘. Im Wind. kluzh.
* kjučanina, ‚das Schloß‘. Im Windischen kluzhanina.
* srp, ‚die Sichel‘. Gutsmann schreibt ſerp, P. Marcus sèrp.

* koze, ‚die Ziege‘, Böhm. koza. Allein koze ist entweder der Genitiv, oder der Plural.
* uibce, ‚das Schaf‘; im Windischen ovza, biza.
* krawa, ‚die Kuh‘.
* mlika, ‚die Milch‘; im Windischen mlieku, mlęku. Also ist mlika der Genitiv.
* uol, ‚der Ochse‘; im Wind. vol, vou.

* tareň, ‚Weide, Wiese‘; im Wind. traunik, und traunina ‚die Wiesenmath‘.
* niwa, ‚das Feld, Acker‘.
* gost, ‚der Wald‘. Im Wind. gosd, bei P. Marcus gójſd. Das veraltete Böhm. hwozd.

* Bruske? Böhm. borowice, sosna, ‚die Kiefer‘. Das Wort bruska, pl. bruske

[S. 125]

wird in beiden Windischen Wörterbüchern vermißt. Bei Gutsmann ist ‚die Farche (Föhre)‘ borovez, und borje, burje, ‚der Färchenwald‘. P. Marcus hat bei bôr, ‚Ahornbaum‘, ‚acer‘, aber neben ‚acer‘ doch auch ‚pinus‘.
* Briza, ‚die Birke‘; bresa bei Gutsmann, bręſa bei P. Marcus. Mein Freund nahm das hohe ę für ein i. Altböhmisch březa, jetzt břjza.
* Worech, ‚der Nußbaum‘. In beiden Windischen Wörterbüchern steht oreh ohne w.
* Sliwa, ‚der Zwetschkenbaum‘.
* Jablen, ‚der Apfelbaum‘. Im Windischen jablan und jablana.
* Hruška, ‚der Birnbaum‘; P. Marcus schreibt hrushka, Gutsmann gruſhka und hruſhka.
* škorč, ‚die Rinde‘, Italien. scorza. Im Windisch. nach Gutsmann ſkorja, ſkoriza, nach P. Marcus skorija. Skorſh aber ist im Wind. ‚der Tannenzapfen‘.
* +avenyka, ‚die Weintraube‘, ‚uva‘,
* Molika?, ‚Wacholder‘, ‚juniperus‘, Im Wind. ist brine, brinje, ‚der Wacholder‘; brinovka, ‚der Krametsvogel‘, brinovez (brinovz), ‚der Krametsbrandwein‘.



[S. 126]

* Lawa, ‚der Kopf‘. Im Windischen glava. Mein Freund scheint hier das g verhört zu haben.
* wlas, ‚das Haar‘. Die Winden sprechen sonst nur laſs, las, ohne w, das aber ein wesentlicher Grundlaut ist; man kann damit das Teutsche Wort Flachs vergleichen.
* woka, ‚das Auge‘, ist der Genitiv von oku, wie es die Winden aussprechen. In allen andern Dialekten oko.
* nos, ‚die Nase‘.
* zoba, ‚der Zahn‘, ist der Genitiv von zob. Auch die Winden in Kärnten und Krain verwechseln hier, wie in vielen andern Wörtern das o mit u, und umgekehrt das u mit o, und sprechen zob anstatt des richtigern zub.
* šija, ‚der Hals‘. Im Windischen ist ſhia ‚das Schulterblatt‘; vrat aber ‚der Hals‘. In andern Dialekten ist šija eben auch ‚der Hals‘.
* grlo, Böhm. hrdlo, ‚die Gurgel‘. Die Winden schreiben gerlu.
* tlace?, ‚Schultern‘. Im Windischen heißt ‚die Schulter‘ rama, plezhe. Tlace aber ist in den zwey Wörterbüchern nicht zu finden.
* Roka, ‚die Hand‘; auch so im Windischen.


[S. 127]

* Perste, ‚die Finger‘.
* nuhet, ‚der Nagel‘. Im Wind. auch nohet.
* koleno, ‚das Knie‘. Im Wind. kolenu.
* peta, ‚die Ferse‘, Böhm. pata.
* duša, ‚die Seele‘.

* woda frišna, ‚kaltes (frisches) Wasser‘.
* woda tepla, ‚warmes Wasser‘.
* kamen, ‚der Stein‘.
* wogeň, ‚das Feuer‘; bei Gutsmann ogenj; bei P. Marcus ogn, wie im Altslawonischen. Böhm. oheň und woheň; Russisch ogoň. Das Slawische ogň ist offenbar mit dem Samskrdamischen aghni, und dem Lat. ignis verwandt.

Top >>>

Ihr Vaterland nennen die Bewohner des Thales dum Resia. Dörfer des Thales sind: Auštis, Oseako, Niwa, Stolwica, Powiey, wo man friaulisch spricht. Flüsse und Bäche heißen: Resia, der Hauptfluß des Thales, černe potok, Risatik, Puto. Namen der Berge: Posgost, über dem äußersten Dorfe Stolwica; Kanina über St. Giorgio, Brumand, über Brumand. Gegenden: Plananica, Stolac, zlebac.


[S. 128]

Den Abschied nahmen die Leute, mit denen sich mein Slawin unterhielt, mit den Worten: a wy stujte zdraw, d. i. ‚auch ihr bleibet gesund‘. Die Slawen in der ganzen Slawischen Welt wünschen einander Gesundheit, und was können sie sich besseres wünschen? Was hat einen größern Werth, als das Horazische mens sana in corpore sano?

Wäre doch meinem Freunde auch die Frage von den Bewohnern des Thales Resia beantwortet worden: „wie nennt ihr euch, wenn ihr euch von Teutschen oder Italienern unterscheidet, wie heißt eure Sprache?“ Ich vermuthe es, daß sie sich wie die Windischen in Krain und Kärnten slovinci, und ihre Sprache slovinski jezik nennen. Ein zweiter Bote dahin mag künftig diese Vermuthung zur völligen Gewißheit bringen.
 
Reziani
ANDREJ EINŠPIELER

Stari ljudje pravijo, da so Reziani iz Rusovskega prišli v svoje današnje kraje. V časih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob še nobeden prebival; tu so se ustavili, hiše zidali in v miru živeli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resia ali Rezia. Rezianski jezik je zares tudi zlo podoben Rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Reziansko prišel, in ko je s starejšimi Reziani govoril, kateri svoj domači jezik bolj čisto govoré, je dobro umel njih govorjenje, in tudi Reziani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik Rezianski prav za prav Rusovsko podnarečje, ali sadaj je zlo popačen zavoljo tega, ker živé Reziani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer moraju mnogo druzih jezikov saj za silo govoriti. Je tadaj Reziansko narečje zmes slavjanskih, menda Rusovskih, nemških in laških ali furlanskih besed, kterim dajajo slavjanske končnice in slavjansko sklanjanje. Ker pa kupčujejo z Nemci in z Lahi, govoré kakor smo uže omenili, tudi za silo nemško in laško.

Reziansko se naslanja proti izhodu na Bovške planine, in se dotika Bovca in Žage; proti jugu na Lusevero; proti zahodu jo meji Rešiuta (ali Reziuta, Resciutta), proti polnočni strani Rakolansko in Klauže (Chiusa). Dolga je Rezianska deželica, od izhoda do zapada; blizo dvajset italianskih milj, to je skoraj 5 ali šest ur hoda; široka pa je od severja do juga, blizo osem milj ali dve uri. Cela deželica je le dolina okoli in okoli obkrožena od visokih stermih gor, samo na zahodni strani je soteska, kjer se Rezianska pot poleg potoka Rezije zvija in vodi do Rešiute na veliko cesto. Naj višja gora na Rezianskem je Kanin (Canino), ki se na izhodni strani čez oblake vzdiguje. Imenuje se tako od latinskega canus-a-um ‚siv‘, ker od polovice gor je vedno sivkasto bela. Po zimi se beli, ker je vsa snegom pokrita; poleti pa ker nima nič drugega kakor samo golo skalovje. Na nji ne raste nobena travica, noben germ, nobeno drevo; na nji ni nič živega opaziti. Ta gora je tako visoka, da bi človek komaj ji do verha prišel v šestih urah. Do pol visokosti se še lahko pride, potem pa naprej je tako sterma, da bi bilo malo komu mogoče, ji do vérha dospeti, ker je plazenje po nji silno težavno in nevarno. Od tod so babjeverni ljudje raztresli prazno govorico, da Bog tiste grešnike, ki umerjejo nespokorjeni, obsodi, na tej gori stanovati in terpeti. — Druge Rezianske gore niso tako visoke, in tudi ne tako puste in nerodovitne; na njih se vidijo med golim skalovjem tudi senožeti in hoste. — Planjava Rezianske doline je široka eno miljo, dolga šest; po sredi teče potok, ki

[str. 87]

mu tudi Rezia pravijo. Čéz potok se sred doline lesen most postavljen, ki veže obe strani.

Vse stanovališča Rezianov razun Volčja (Uccea) so v planjavi, in se delé v štiri velike vasi. Perva vas se kliče Sv. Jurja (S. Giorgio), ki ima 115 ognjišč in šteje okoli 670 duš. Druga vas je Njiva (Gniva), ki šteje okoli 250 prebivavcov in ima 89 hiš. Tretja vas se kliče Ožjak (Oseacco), in šteje hiš 152 in 880 duš. Volčji térg (Uccea) leži na južno-izhodni strani, ima samo 24 hiš, in šteje 130 duš. Potem takem živi na Rezianskem okoli 2900 duš v 500 hišah.

Skoraj na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje čez šest hiš, in se kliče Travnik (Prato di Resia). Tu je farna cerkev, katera ima pet lepih altarjev iz belega marmeljna, in nove orgle postavljene leta 1849. Pa tudi vsaka tu zgoraj omenjenih vasí ima svojo podružno cerkev; vsaka teh cerkev ima po tri altarje iz marmelnja, in v St. Jurški cérkvi se hrani tudi sv. rešno telo.

Reziani imajo enega fajmoštra in dva kaplana; vsi trije duhovni stanujejo na Travniku pri farni cerkvi. Od tod morajo za duhovni blagor svojih farmanov skerbeti, ki okoli raztrešeni žive; posebno jim je težavna služba duhovna zavoljo Volčje vasí, do ktere imajo skoraj 15 milj daleč. Vsi Reziani morajo v farno cerkev k službi božji se shajati, kjer se berejo tri maše vsako nedeljo in vsak praznik čez leto. Kadar pa pade god posvečevanja ali pa patrona ene ali druge podružne cerkve, se berete v farni cerkvi zgodaj dve tihi sv. maši, péta farna maša pa je ob ednajsti uri v podružnici, kjer je ravno posebni praznik.

Središče cele Rezianske deželice, kakor smo zgoraj rekli, kjer stoji farna cerkev z nekterimi hišami, je Travnik. Ta kraj je obzidan okoli in okoli; zid, ki vasico obdaja, je blizo štiri čevlje visok; od ene strani do druge méri ves obzidani kraj 75 korakov. V tem zidu so štiri vrata proti štirim oddelkom fare.

Rezianske hiše so terdno zidane, in imajo po dva, nektere tudi po tri nadstropja. Vse shrambe in sobe pri tleh so obokane ali velbane, zato dim ne more tako lahko do gorejnih sob, pa tudi hiše so po tem takem bolj terdne. Dimnik se vidi pri malo kteri hiši. Nektere hiše so slamo krite, večidel pa so pokrite opekami.

Živé pa Reziani od svojih zemljišč, ki jih pridno obdelujejo, od živine in od kupčije. Pridelujejo reži, turšice, krompirja, repe in ajde. Ali malo družin je, da bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišči; skoraj vsi morajo turšico od furlanov kupovati. Rezianski svet je tako pesknat in nerodoviten, da morajo gnojiti vsako leto ne samo polja, ampak tudi travnike, ako hočejo kaj pridelati; če tega ne storé, nimajo ne kruha, ne sena. — Polja pa obdelujejo same ženske. One spravljajo seno, vozijo domu derva, gnojijo njive in travnike, pospravljajo poljske pridelke. Možje so skoraj vsi kupčevavci ali pa berači, se vlačijo okoli po svetu, se za obdelovanje polja kar ne zmenijo, in kadar tudi za majhen čas domu pridejo, se poljskega dela nikdar in nikakor ne lotijo. — Reziani redijo tudi krave, koze in ovce. Naj premožniši hiše imajo navadno po 50 ovac, po 40 koz in po 8 krav. Iz mleka delajo sir, maslo itd. — Ker pa se s poljodelstvom in z živinorejo preživeti ne morejo, so prisiljeni kupčevati in si tako iskati potrebnega kruha. Vedno so okoli po celem Austrianskem cesarstvu in tudi vunkej hodijo v Parske dežele. Naj premožniši

[str. 88]

Rezianski kupčevavci imajo po dva ali tudi tri voze, in po 18 do 20 konj, s katerimi robo prevozujejo iz Nemškega v Italijo, in iz Italije na Nemško.

Rezianom dopade posebno dobro vino, igra in ples. Dvanajst kerčmarjev je na Rezianskem, in v središči deželice je še gostivnica, kjer lahko tudi čez noč gostje ostajajo. Naj ljubši igra so karte. O spomladnem času in poleti, in pa o pusti plešejo skoraj vsak praznik, ravno tako o ženitninah. Plesišče je vselej štirivoglato; plesaje se ne vertijo okrog, temuč skačejo naravnost pred se od ene strani plesišča do druge, in ravno tako nazaj; na sredi se plesavci in plesavke sučejo, pa se ne dotaknejo eden drugega. Vsakteri pleše sam za se; plešejo res ob enem možki in ženske vkupej, ali nikoli se eden drugega ne dotikajo celi čas plesanja, in si rok ne podajajo.

Cela Rezianska dolina z Volčjo vasjo vred je ena sama občina ali komún; na sredi pri farni cerkvi je njih občinska uradnija. Vsi trije občinski možje, in pa en srenjski hlapec, znajo pisati in brati. Srenjski župan je skoraj vsakdan skozi celo leto v svoji uradníji.

Razun te uradnije imajo Reziani tukej tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci iz vseh Rezianskih vasi. V tej šoli se učé otroci brati, pisati, računiti itd. v Rezianskem in v talianskem jeziku, tako da se vadijo v obeh, in umejo, govoré in pišejo v obeh jezikih.

Razun ključarjev (fabbricieri), ki nimajo dovolj cerkvenih dohodkov, da bi z njimi svojim cerkvam potrebnih stvari omišlovali, imajo tudi cerkvenega starašina (cameraro), ki je dolžen po nasvetu ključarjev skerbeti za vse cerkvene potrebe. Vsaka zgoraj omenjenih pet cerkev ima svojega lastnega starašina, ki konec leta odstopi, da se nov starašina izvoli. Dan volitve novega starašina je za njegov oddelik fare vesel, prazničen dan. Ali naj večje veselje in praznovanje je, kadar volijo starašina farne cerkve. Vsako leto se zberejo namreč 25. mesca aprila zvečer pred farno cerkev fajmošter s kaplanoma, ključarji, srenjski uradniki in drugi pošteni možje cele fare; tu poda pričujočim starašina pisan račun čez vse, kar je čez leto za cerkev potegnil in izdal. Kadar pričujoči možje račun pregledajo in najdejo, da je vse prav, starašina svojo mošnjo vun potegne, in podari iz svojega lepo število dnarja cerkvi, po navadi tavžent benečanskih liber (*) . Na to se podajo vsi v cerkev, in zapojejo zahvalno pesem. Potem stopijo zopet iz cerkve, starašina in drugi možje; starašina pa stopi med mnogobrojno zbrano ljudstvo, ki čaka, željno zvedeti, kako se je važno opravilo končalo. Tu jamejo govoriti gospod fajmošter, oznanijo zbranemu ljudstvu izid letnega računa, in kolikajn je starašina cerkvi podaril. Skoraj vsako leto znaša ostanek cerkvene denarnice s starašinovim darom vred okoli 2500 benečanskih liber. Ljudstvo na to veselo zavriska, vsi hvalijo z enim glasom dobrodušnega starašina, in mu z dobrim belim vinom zdravice napivajo, da je kaj. Pol ure po tem, ko vse uže nekako bolj omolkne, sam bivši starašina ustane, in na glas, da lahko vsi slišijo, oznani ljudstvu ime novega starašina, ki je uže poprej v to volitev dal svoje privoljenje, in se iz ponižnosti še v kakem bližnem kotu skriva. Dva duhovna se na to koj vzdigneta ga poiskat, in ko ga najdeta, ga seboj vzameta in sprejmeta do zdolejnih stopnic mesta, kjer stoji dozdajšni starašina v sredi med srenjskimi možmi. Novi starašina poklekne, enmalo tihoma pomóli,
 
pa prejme iz rok dosedajnega starašina z velikim spoštovanjem veliko sreberno škatlo, ki je skorej eno libro težka, in je znamnje njegove nove službe. Po tem se uzdigne, ustane, se zahvali možem in vsemu zbranemu ljudstvu za čast, da so njega izvolili starašina, in se priporoči njih darljivosti. Na to se vsi razidejo. — Novi starašina pa hodi koj po celem Rezijanskem, po vseh hišah in potih, in bere milodari v denarji, ki mu jih vsakter radovoljno podaja, ki ga sreča. Tisti večer po volitvi novega starašina se napravi vselej obilna večerja, h kateri se povabijo vsi srenjski uradniki in drugi zgorej imenovani pervaki, stari in novi starašina, sorodniki obojih, in še kter drugi možak iz raznih farnih oddelkov. Po večerji vzame novi starašina v roke sreberno škatlo, in jo nosi okoli mize k vsem povabljenim, in dobi vanjo od vsakega kak srebernik. Ravno to dela on vselej, kadar je pri kaki gostíji pričujoč.

Starašina se jemlje vselej izmed pervih in premožniših Rezianskih hiš. Njegova dolžnost je, večkrat čez leto vso srenjo obhoditi, in naberati sira, masla in tudi denar, zato da se zamorejo oskerbeti vse v cerkvi potrebne reči. K vsim diplomatiškim gostijam je tudi on vselej povabljen, ki se v Reziji napravljajo, in je v časti pervi za duhovnimi. Tudi v cerkvi ima on in njegova družina poseben časten stol. Da v kratkem povém, starašina je povsod in v vsem pervi za duhovnimi in med vsemi naj bolj spoštovan.

Ker Reziani vedno po svetu hodijo, in v razne dežele in kraje zahajajo, imajo tudi raznoverstne šege v noši in obleki. Večidel posnemajo v tem ljudi tistih dežel, v ktere bolj pogostoma dohajajo; zato se nekteri nosijo po Ogersko, drugi se oblačijo kakor Poljaki, drugi posnemajo Austriance, drugi nosijo furlanske pisane oblačila, in zopet drugi se nosijo kakor Parci. Same ženske se vse deržé svoje domače Rezianske šege, s tim samim razločkom, da se nektere lepše in dražje oblačijo, nektere pa revniše, kakor jim premoženje dopušča. Sploh pa ljubijo svilnate oblačila, ki jih obilno nosijo.

Vsi Reziani nosijo svoje otroke v farno cerkev k svetemu kertsu; ravno tako nosijo k farni cerkvi tudi svoje merliče, in jih tam zakopujejo; se vé da se tudi samo v tej cerkvi poročujejo. Novorojene otroke donašajo h kerstu v opertnem košu. Kadar je dete kerščeno, molijo duhoven med tem, ko se vračajo od kerstnega kamna k velikemu altarju, začetek evangelja sv. Janeza, in ko pridejo do velikega altarja, se tamkej ustavijo in dajo poljubej miru detetovemu očetu, kumu ali botru, botri in babi, in dobé od vsakega kak dar v dnarji, ki ga na altar položé. — Potem gredo vsi skupej, z duhovnim vred v kerčmo k južini, ktero Reziani karstinje (Carstigne) imenujejo.

Porodnice ostanejo ene tedne po porodu domá; po tem pa jih spremlja baba do cerkve k navadnemu blagoslovu. Tu pokleknejo pred cerkvenimi vrati ogernjene od glave do pet z rjuho ali pa kakim dolgim kosom platna, in nektere imajo na glavi tudi klobuk. Tako ostanejo ondi celi čas, ko duhoven sveti blagoslov čez nje govoré, kakor stoji v rimskem obredniku; na zadnje podajo duhovnik porodnici in babi poljubej miru pri velikem altarji; tu porodnica rjuho od sebe dene, in se poda na svoje opravila. Zvečer tistega dne potem napravi na svojem domu večerjo, h kateri povabi botra, botro in pa babo.

Kadar se ženijo in udajejo premožniši, pridejo na dan poroke do cerkve z velikim številom svatov. Kar je možkih, gredo v lepém redu po

[str. 90]

dva in dva, eden za drugim, in na zadnje ženin na desni svojega druga; za njimi gredo kar jih je ženskih, v ravno takem redu; ali nevesta pred vsemi, s svojo družico na levi. Kakšenkrat imajo tudi godce, ki jim celo pot do cerkve, in potem iz cerkve nazaj na dom godejo. Po svetem opravilu v cerkvi, pri kterem gredo ženin, nevesta in vsi svatje k polubeju miru ali kakor sploh pravimo, k ofru, kjer vsakter kak denar na altar položi, se poje sveta maša, da bi Bog novi zakon blagoslovil, in po maši pojejo sred cerkve Miserere in De profundis, in še neke druge molitve za rajnke ženina in neveste, in zopet pri tem podari vsakdo izmed pričujočih kaj malega duhovniku. Kadar pridejo vun iz cerkve, obsujejo vsi ženina in nevesto, jima srečo voščiti, potem pa se vernejo na svoj dom v ravno tistem redu, v kterem so prišli. Tu se napravi vesela ženitnina, in se pleše.

Kadar kdo umerje, ga vselej eden ali več duhovnov sprejmejo, bodi si ubog ali premožen, in to se godi vselej pred poldnem. Kadar uzdignejo merliča, da bi ga iz hiše nesli, začnejo na ves glas jokati in žalovati vsi njegovi sorodniki in znanci, da je joj, in to terpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi se ta jok en malo utolaži med svetim opravilom, začne pa zopet po tem in še z večim krikom, kadar merliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine na Rezijanskem, pri kteri bi se ne slišal tak glasen jok in stok, in scer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno, ker je taka navada. Na dan pogrebščine napravi hiša, iz ktere je bil merlič, v kaki kerčmi obed vsem tistim, ki so merliča do groba sprejeli, in kadar je obed h koncu, molijo še vsi skupej za rajncega. Zavoljo tega se zbere k pogrebu vselej dosti ljudi, čez dve sto, tri sto, do pet sto oseb. Kakšenkrat je ta gostija še precej obilna; jé se in pije tako, da se nekteri tudi upijanijo, in tako se prigodi kakšenkrat, da tisti, ki so zjutrej plakali in na glas jokali za mertvaško trugo, zvečer veseli domu gredo, in si po poti vriskajo in pojejo. To, kar tu pravim, ni izmišljeno, ampak resnično. — Reziani svojih rajnkih ne zabijó, in radi in zvesto za nje molijo: na dan pogreba plačajo za eno peto mašo po rajnkem, ravno tako tretji dan po pogrebu, sedmi in trideseti, in pa na obletnico; zraven tega denejo vsakrat kak denar v cerkveno v to namenjeno tružico, kadar se molitve po njih mertvih v cerkvi opravljajo. Če je bil rajnki iz premožne hiše, se pete maše po njem še z večjo slovesnostjo opravljajo.

Vse cerkvene svete opravila so o praznikih lepe in slovesne. Velika maša se vsako nedeljo poje in še posebno takrat, kadar so večji prazniki, ker je tadaj peta maša z leviti. Tudi v podružnicah se pojejo maše z leviti o njih posebnih godovih in praznikih. Naj pa se poje maša z leviti v farni cerkvi, ali v kaki podružni, vselej je ofer, kjer vsakdo kaj malega na altar dene. In zato da se svete opravila v cerkvi lepše in z večjo slovesnostjo opravljajo, ima vsaka cerkev po šest pevcov, tadaj je vseh pevcov štiri in dvajset. Kadar kteri teh pevcov umerje, se koj drug poišče; ali nobeden ne more postati pevec, kterega pevci sami ne izvolé, in potem morajo še fajmošter v njegovo volitev privoliti. Ta volitev in to privoljenje se godi vselej tisti dan leta, ko vseh 24 pevcov vkup pride, kar se vsako leto enkrat zgodi. Ta dan so povabljeni vsi pevci od fajmoštra in od starašina k obilnemu obedu, kterega ta dva poslednja plačata. —
 
Do tod so besede Rezianskega fajmoštra, pisane v italianskem jeziku v letu 1849. Jaz sem jih le preoblekel, in za naše slovenske bravce poslovenil. Pristavim pa še to, kar je bilo temu izvirnemu spisu na koncu pridjano, s tem samim razločkom, da Rezianske besede in stavke s pristavljenimi slovenskimi razložim.


Dialogo fra un Resiano ed una Resiana. Pogovor med Rezianom in Rezianko.
Maria. Laudato Jezu Cristo, hótar. Maria. ‚Hvaljen bodi Jezus Kristus, boter.‘
Zuan. Sempre sia laudato, hótra. Janez. ‚Vekoma bod hvaljen, botra.‘
M. Ja man a chiar di vas videt, hotar. M. ‚Prav ljubo mi je, da vas vidim, boter.‘
Z. Sahualen: pa ja vas, hotra. J. ‚Zahvalim: pa jaz vas, botra.‘
M. Sahualen, hotar. M. ‚Zahvalim, boter.‘
Z. Zhi vi ste kei sdrava, hotra? J. ‚Ali ste kaj zdrava, botra?‘
M. Gio ninchei. Abai vi, hotar? pa vi! M. ‚En malo. Kako pa vi, boter?‘
Z. Pa ja ninchei, hotra. J. ‚Jaz tudi malo, botra.‘
M. Ja, vas saludavan, hotar. M. ‚Jaz vas pozdravljam, boter.‘
Z. Pa ja vas, hotra. J. ‚Tudi jaz vas, botra.‘
M. S bichom, hotar. M. ‚Z Bogom, boter.‘
Z. Boho ime, hotra. J. ‚V ime božje, botra.‘
M. Poite lepu, hotar. M. ‚Pojdite lepo, boter.‘
Z. Sahualen. Poite lepu pa vi hotra. J. ‚Zahvalim. Pojdite lepo tudi vi, botra.‘
M. Sahualen, hotar. M. ‚Zahvalim, boter.‘

So pa od Rezianov tudi še drugi pisali, ki jih hočem tukaj saj v kratkem omeniti, kolikor sem zanje zvedel. Naj pred najdem Dobrovskega, (Slavin. Herausgegeben von W. Hanka. Prag 1834. S. 118-124.) ki je od Rezianov nekaj povedal. Njegove besede tu sem postavim, pa poslovenjene, ker utegnejo kterega bravca zanimati, in pa ker omenjenega Dobrovskovega dela nima vsak pri rokah. On govori torej tako le: „V listu od dne 14 aprila 1801 leta je napisal moj ljubi Slavin (A. Pišely) nekaj slovenskih besed, ki si jih je nabral v Rezianski dolini, pri potoku ki mi je Rezia ime, v vasi Ruštis. Ta dolina spada pod Benečansko, petnajst italjanskih milj deleč od Vidma (Udine), in šteje 7000 ljudi, kteri živé od poljodelstva in od živinoreje. Tisti izmed prebivavcov te doline, ki govoré slovensko, so prav za prav oddelk tistega slovenskega stebla, ki se je od šestega stoletja sem razširil po Krajnskem in po Koroškem. Kar pričajo njih jezik, ki je poln slovenskih besed.“

Potem imenovani Dobrovski v zgorej omenjeni knjigi tako dalej govori: „Prebivavci te doline imenujejo svojo domačijo dum Rezia. Vasi v tej dolini so (*) : Ruštis, Oseak, Niva, Stolvica, in Povijej, kjer se govori furlansko. Reke in potoki so: Rezia, naj večja voda v dolini; černi potok, Risatik, Puto. Imena gor: Posgost nad vasjo Stolvica imenovano; Kanin, nad Sv. Jurjem Brumand nad Brumandom. Posebne imena nekterih strani Rezianskega so: Plananica, Stolac, Žlebac.“


[str. 92]

„Pri poslovljenji so Reziani, s kterimi je moj Slavin govoril, navadno pravili: a vi stujte zdrav. Slavjani si voščijo povsod eden drugemu zdravje, in kaj si zamorejo res boljega želeti? Kaj je več vredno, kakor mens sana in corpore sano? kakor govori Horaci.“

„Da bi pač moj prijatel Reziane bil poprašal, kako oni sami sebe imenujejo, kadar se hočejo ločiti od Nemcov in Talianov, in kako imenujejo svoj jezik! Jaz menim, da bi mu bili odgovorili, da so Slovinci, in njih jezik slovinski jezik. Morebit bo kdo drugi nam kaj bolj gotovega čez to povedal.“

Tako Dobrovski. Če te besede s pervim popisom Rezianov primerimo, najdemo koj neke razločke med obema. Dobrovski šteje tu 7000 Rezianov, uni le 2900. Imena vasi tudi sí niso koj podobne. Ali jaz bi rekel, da Dobrovskova vas Auštis (*) ni druga, kod Uccea, ali, kakor sem zgorej jo poslovenil, Volčje-Vučje; Oseak je Oseacco, ali kakor sem jaz jo poslovenil Ožjak (morebiti tudi Osjak?) Stolvica je menda Št. Juri. Povijej pa je furlansko, zato se v pervem popisu ne omenja, in od tod pride menda tudi, da Dobrovski 7000, naš fajmošter Rezianski pa samo le malo manj ko 3000 duš šteje. V drugem ne najdemo nobene težave.

Tudi slavni Kolar v svojem slovutnem delu Staroitalia slovanska (díl I. hlava II. članek II. § 2. str. 209-212) govori od teh naših Rezianov. On izpeljuje ime Rezianov od starih Etruskov tako le: „Prebivavci Etrurje so imeli tri imena, dva, da tako rečem, zunanja, namreč: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur ‚vol, ogenj‘; in Etrusci ali ‚častivci vatre, ognja pod podobo tura ali vola‘; tretje ime znotrajno in domače, to je: Raseni, Razeni, to je ‚Rodjeni‘“... itd. „Ti Razeni so bili v poznejših časih od nekterih severnih narodov, posebno od Iberov in Galov, ravno tako tlačeni, in preganjani, kakor prebivavci južne Italije, Sabini, Latini, Brutii in drugi, od Gerkov... Divji in silni Gali so planili nad krotki, z gospodarstvenjem, naboženstvom in umetnostimi se pečajoči, in zato iz vojenskega ogleda oslabéli narod Etruški; so mu vzeli njegove cveteče mesta, in potisnili njegove prebivavce iz obdelanih in rodovitnih Etruških dolin in ravnín do severnih gor in planin rhaetskih, tirolskih in helvetskih. To spričujejo Livius 5, 33. Justin 20, 5. Plinius 3, 20. in Stephanus Byzant. pod nadpisom: „Rhaetii populus Etruscus“. Te spričevanja starorimskih pisateljev čez to historiško prigodbo podperajo pa tudi živi dokazi in do sadašnjega dne obstoječi prevnuki tistih starih Slavo-Etruskov, raztresenih še sadaj po dolinah in gorah Helveških, Tirolskih in Rhaetskih. Zakaj jaz menim, da Reziani, od kterih pišejo A. Pišeli in Dobrovski v Slavinu, Prag 1808 str. 120-127; in Stanko Vraz v Danici Ilirski 1841 štev. 29.; v naj novejši dobi pak J. Sreznevski in P. Preis, v Časopisu Musejnem 1841, 3, 341, — da so namreč ti Reziani potomci teh Etruških Razenov, ki so pred Gali semkaj pribežali... Kakor je bila v Etrurii reka in dežela Razena (amnis Rasenus, regio Rasenensis blizo Vetuloniae), tako je tudi tukej v Rezii reka in dolina Rezia... Sreznevski pak piše na omenjenem mestu: „Zlasti to je spomina vredno od dvora Gospodnice, da je živel tukej, kakor pravi ustno sporočilo, pervi začetnik Rezianov, ki je prišel iz Rušije, t.j. iz Rusije, kakor to razlaga Reverendissimus Dominus Odorico Buttolo“ —

[str. 93]

To sporočilo Rezianov od Rušije se nanaša ne na Ruse, Rusiane na severu, ampak brez dvoma na Raze, Razene v Etrurii in v Italii. Vidov god se obhaja, poleg omenjenega Sreznevskega str. 343, tudi v Rezii s plesom in petjem tako, kakor smo to sami vidili pri drugih Italii sosednih Slavjanih itd.“

Tako Kolar, iz čigar besed tudi zvemo, kteri so še kaj od Rezianov pisali. Akoravno pa je njegovo mnenje od začetka Rezianov vredno, da se še bolj pretuhta in po mogočnosti razjasni, bi vendar jaz, opiraje se na zgorej iz Slavina navedene Rezianske besede, in njih veliko podobo z našimi slovenskimi, se raj poprijel mnenja Dobrovskega, ki terdi, da so Reziani oddelk krajnskih in koroških Slovencov, kterih jezik se je le enmalo bolj popačil. Ravno te misli je tudi slavnoznani Šafarik. Slavische Altherthümer. Leipzig 1844, 2. Band. Seite 344.
 
Raseni Rasci, Reziané
JÁN KOLLÁR

Obyvatelé Etrurie měli tři jména, dvě ať tak dím zevnitřní, totiž: Turi Turii Turané Tursci Tusci, od tur ‚vůl, oheň‘; a Etrusci čili ‚ctitelé vatry, ohně pod obrazem tura čili vola‘; třetí vnitřní a domácí, totiž: Raseni Razeni to jest ‚Razeni Roděni‘, ‚ctitelé bohyně Razi Razivy Rody Rodivé a boha Radi- čili Rodi-gasta‘, od kořene rod roditi, odkud i rození rozaj pří-roda, u-roda, ná-rod, zá-rod, ruda neruda, hruda, h-řada h-řádka, za-hrada, g-raditi, raditi, rat-aj atd.; slovo pak ro-d pošlo zase od ro-le ro-lník, or-áč or-ati or ur, to jest ‚země‘ a její symbol ‚vůl‘, prakořen pak všech jest or ož oh-eň. Razini Rjezani Rozeni Raz-sci Räthi Rati jest tedy to, co Tursci Tusci Etrusci: ‚ctitelé, rozenci, ratajové země, rody, která slunce ohněm zahřívána a zourodňována bývá‘, aneb ‚tvory země: terricolae, ex terra creati, nati, terram colentes‘, srovnej selo ‚solum‘ a selované ‚Slav‘. Příklady dvou i tří jmen jeden a týž národ poznačujících mnohé jsou v dějinách, starých i nových, srovnej Izraelští a Židé, Moslemini aneb Muhamedani a Turkové, Arabové; Slavjané, Srbové a Rasciani; Slavjané, Lechové, Poláci atd. — Že Tuskové mezi sebou Razeni se jmenovali, hodnověrným svědkem toho jest Dionysius Halic. 1, 20. „Romani ipsos Etruscos appellant et ob excellentem sacrorum et divini cultus peritiam Tuscos: ipsi vero se a ducum quodam Rasena, eodem quo ille modo, nominant: ἀυτοι μεν τοι σφᾶς ἀυτος ἀπὸ τῶν ἠγεμόνων τινὸς Ῥασενα, τὸν ἀυτὸν ἐκείνῳ τρόπον ὀνομαζουσι.“

Jsou však i vnitřní a domácí tohoto názvu důkazové. Na prastarých nápisech pomníků kamenných v Perusii nalezených stojí dvakráte jméno Raskes, srov. Micali

[str. 210]

Mon. 120, 8., kteréž jméno cele rovné jest slavosrbskému Rasci Rascia. V témž městě byl r. 1822 nalezen starý kamenný pilíř, na němž nejdelší posud známý etruský nápis stojí, kde jméno Rasnes třikráte se opětuje, srov. Vermiglioli Saggio di congetture sulla grande Iscrizione Etrusca, Perrugia 1824, jehož obsah, překlad a vysvětlení viz níže Tab. VIII.

Třetí nápis na popelničné hrobce čili komůrce se nalezavší podává Dempster Etr. leg. in Append. 94. „Tylar Rasnal“ t.j. ‚Ollarium Tuscum‘. Slovo tylar jest naše toul túl tulec t.j. ‚skrýše, schránka, schovadlo‘: od túliti toulati se t.j. ‚skrývati, k.p. pták pod křídlo hlavu toulí t.j. skrývá‘. Tular tedy byl ‚túl, přítulka pro popelnice a hrnce s popelem, t.j. krypta‘. — Toto slovo tular nalezá se i v předcházejícím Perusinském nápise. Slovo Rasnal jest genit. plur. od Razen Razenov Razenol Razenal; viz níže literaturu a nápisy.

Mezi jmény starých Etruských králův a knížat u Dempstera de Etruria Regali Cap. II. § 60. jsou tři na toto národní jméno se vztahující, totiž: Rhätus, čili Rhätius, druhý Rasena, a třetí Porsena čili Porasena, známý bojováním proti Římanům. Bylať v Hetrurii i řeka Razena, hrad Razenův, hrobka čili krypta Razenská ano i celý kraj Razenský zvaný. V itinerario Antonini Pii, hned na začátku zpomíná se i město Porsena mezi Janovem (Genua) a Pheritonem. Všecka tato jména pošla od staroslavského slova Rasa, Rjasa, Rosa, Rusa rus, rud rod, jenž původně ‚oheň‘ a ‚vodu‘, co jeden živel znamenalo; odkudž nesčíslná jména řek, a příležících jim měst a vesnic u všech téměř Slavjanův, Serbův, Čechův, Polákův, Rusův, atd. až po dnes se podržela, k.p. Ras, Rasa, Rasenica, Rasina, Rasinica, Raska, Rjasa, Rjasno, Resa, Resník, Resica, Resata, Risna, Ros, Ras, Ruseca, Rus, R’s atd. Toto poslední od krajincův a Bulgarův s němohláskou co R’s vyslovované vysvětluje nám znik a sklad Etruského jména Por’sena, které vlastně znamená ‚obyvatele po Rase, čili Por’se, t.j. po řece bydlícího‘; jako Pořečan od Pořečí, Potocký od potoka, Polaban, Polabský od Polabe atd. Od tohoto slova: Rasa Rusa povstalo i jméno slavjanských potočních bohyň Rusalek, Rusalky, o nichž srovnej naše Rozpravy, str. 357., naše Zpěvanky Díl I. stran. 432, a Šafaříkovo „Pojednání“ v Časopisu Muz. 1833, Sv. III. stran. 257.; pak od J. Štěpana Časop. M. 1834. S. 2, str. 183. — Oheň však byl vždy a všudy první, voda druhá; nebo z ohně t.j. z páry a z dymu povstává vláha a voda. Řeky a jezera byly pohanským Slavjanům svatá, t.j. ohnivá žahá žahová, aneb ohněm, zápalem, žahem od nich ctěná; odtud povstala jména řek Rasa = Žaža, Resnica = Žežnica atd. Nedostal tedy národ jméno toto, od vody a řeky, ale tyto od národu a jeho náboženství. To stvrzuje sám Dionys. Hal. v přitočeném výše místě: „ipsi (Tusci) vero se a duce (t.j. původce, boha, staří národové se od bohů odvozovali) quodam Rasena (Rozen), eodem quo ille modo, nominant.“ Tito Razeni byli v pozdějších časích od některých severních národů, jmenovitě od Iberův a Gallův, právě tak znepokojováni a tlačeni, jako obyvatelé jižní Italie, Sabini, Latini, Brutii a jiní, od Řeků: a proto i řeč slavo-etruská galičtinou a jinými severných jazykův vplyvy, tak zcizoložena a smíšena, jako Latina a Sabinčina řečtinou, jmenovitě aeolským nářečím. Divocí a silní

[str. 211]
 
Gallové obořili se na tichý, hospodářstvím, náboženstvím a uměním se zaneprazdňující, a proto z vojenského ohledu oslablý, národ Etruskův, odebral mu květoucí jeho města, anobrž vytiskl jeho obyvatelé ze vzdělaných a úrodných dolin a rovin Etruských do severních hor a Alp rhaetských, tyrolských a helvetských. To svědčí Livius 5, 33. „Gallorum gentem, traditur fama dulcedine frugum, maximeque vini nova tum voluptate captam, alpes transiise, agrosque ab Etruscis ante cultos possedisse: et invexisse in Galliam vinum illiciendae gentis causa Aruntem Clusinum, ira corruptae uxoris ab Lucumone, cui tutor is fuerat ipse, praepotente juvene, et a quo expeti poenae, nisi externa vis quaesita esset, nequirent. Hunc transeuntibus Alpes ducem, auctoremque Clusium oppugnandi fuisse. Ecquidem haud abnuerim, Clusium Gallos ab Aruntem adductos: sed eos qui oppugnaverint Clusium, non fuisse, qui primi alpes transierint, satis constat. Ducentis quippe ante annis, quam Clusium oppugnarent, urbemque Romam caperent, in Italiam Galli transcenderunt: nec cum his primum Etruscorum, sed multo ante cum iis, qui inter Appeninum Alpesque incolebant, saepe exercitus Gallici pugnavere. Tusci in utrumque mare, Tyrrhenum atque Adriaticum, vergentes incoluere urbibus duodenis terras: prius cis-Apenninum, ad inferum mare, postea trans-Apenninum totidem, quot capita originis erant coloniis missis; quae trans Padum omnia loca, excepto Venetorum angulo, usque ad Alpes tenuere. Alpinis quoque ea gentibus haud dubio origo est, maxime Retis (v některých Rpisech stojí Reciis, Raciis), quos loca ipsa efferarunt, ne quid ex antiquo praeter sonum linguae, nec eum incorruptum, retinerent.“ Že Rhaetia a Rhaeti ‚rati rataj‘ od etruských Razenův pocházeli, píše i Justin 20, 5. „Tusci quoque duce Rhaeto (t.j. Radegast) avitis sedibus amissis, Alpes occupavere, et ex nomine ducis gentes Rhaetorum condiderunt.“ A Plinius 3, 20. „Rhaetos Tuscorum prolem arbitrantur, a Gallis pulsos duce Rhaeto.“ Konečně Stephanus Byzant., pod člankem „Ῥαιτιοι Τυῤῥηνικὸν ἐθνος, Rhaeti populus Etruscus“. Tato svědectví starořímských spisovatelův o této historické události podporují ale i živí důkazové a posavad trvající pravnukové oněch starých Slavo-Etrusků rozptýlených ještě nyní po dolinách a horách Helvetie, Tyrolska a Rhaetie. Neb zato máme, že ti Reziané, o nichž A. Píšely a Dobrovský ve Slavině, Prag, 1808, str. 120-127; a Stanko Vraz v Danici Illyrské 1841, č. 29; nejnověji pak J. Sreznevský a P. Preis, v Časopisu Musejním 1841, 3, 341. píší, potomkové těchto, před Gally sem utekších, Etruských Razenů jsou. Jako naopak, jejich opravdivě slavská, galličtinou ještě neporušená řeč, posavádním jest toho důvodem, že oni staří Etrušti Razené Slavjané byli. Jako v Etrurii byla řeka a okolí Razena (amnis Rasenus, regio Rasenensis v sousedství Vetuloniae), tak i zde v Rezii jest řéčka a dolina Rezia: „Das Thal Resia, am Flusse gleichen Namens, Ruštis ein Dorf dieses Thals. Ihr Vaterland nennen die Bewohner des Thales dum Rezia“ Dobrov. Slavin str. 120. Sreznevský pak na dotčeném místě píše: „Zvlášť to jest pamětihodno o dvoru Gospodnici, že zde, jak pověst hlásá, v něm žil společný předek rezianský, přišedši z Rušie t.j. z Rusie, jak to vykládá Reverendissimus Dominus Odorico Buttolo.“ — Toto podání Rezianů o Rušii vztahuje se ne na Rus a Rusy, Rosiany v severu, ale nepochybně

[str. 212]

na Razy Razeny v Etrurii a v Italii. Slavnost Víta, dle p. Sreznevského str. 343, světí se i v Rezii s tancem a s písněmi, tak jako jsme to i u jiných Italii sousedních Slavjanův sami viděli: od Vit Vita pošlo jméno Vitov (kraj na ostrově Rygen), Vital Vitalia Italia; vitulus t.j. ‚vol tur, co obraz ohně slunce světla Svitu‘. Za takový slavoetruský, aneb raději vůbec slavoitalský úlomek, držíme my i Slavjany ve Švýcarsku, v kantonu Valliském v osadách Gradec, Kremenica, Luk, Visoje, Grona, Chunice, Bumplice atd. o nichž viz Malten Bibl. 1834. B. 1. S. 28. Česká Včela 1834, č. 2, Šafařik Starož. §. 44, 11. Všecko toto potvrzuje Dalemilovu výpověd: „Mezi jinými Srbové — Podle moře se usadichu Až do Říma se rozplodichu.“

Ostatně těžko rozhodnouti, zdali tito Alpští Slavjané Reziané a Ladinové v Helvetii a v Tyrolsku pozůstatkové jsou zdejších prabydlitelů Slavjanských, jenž od jakživa v těchto krajinách bydleli, a odtudto vždy dále do Italie se pomykali a sypali: anebo či jsou novější příchozí z Etrurie od Gallův sem vytlačeni. Niebuhr a za ním i jiní novější dějepisci jsou toho domnění, že Etruští Razeni původně od severu k jihu, z Rhätie do Etrurie přišli a jméno toto sem přinesli, potom pak přemoženi a vypuzeni byvše od Gallů, že se zpátkem zase do své předešlé vlasti Rhaetie (nyní Graubünden atd.) navrátili, kde až podnes pod jménem Ladinů (t.j. Latinů Volotinů) žijí a jakési staré etrusko-latinské nářečí mluvějí. Nám vlastně na tom mnoho nezáleží, anť ovšem stejně znějící jména ze stejných příčin i v rozličných krajinách povstati mohla, aniž bývají vždy důvodem bezprostředního svazku kmenův a národův. Jméno Raseni, Rascia nepochybně do Etrurie tak se děděním od ohňoctivých praotců dostalo, jako i do Illyricum a do Serbie, kde též království a krajina Rascia, Rasciana a řeka Rasa Raska. Dosti na tom, že nejen kořen raz ras, ale i všecky formy, ve kterých se toto jméno v Etrurii i v Alpech ukazuje, čistě slavjanské jsou, jmenovitě koncovky en ena ka, Razen, Razena, Raska, a s předložkou po Po-rsena. Mezitím však předce my i v této veči více Liviovi, Pliniovi, Justinovi a jiným staroklassikům věříme, než Niebuhrovi. Ostatně, že jména Razen Rasci Razjan i se jmény Rus Rosjan Rusňák Ruthen jeden a tentýž i původ i význam mají, a ‚ctitele země, ura, slunce čili Slava‘ znamenají, o tom, vyjma snad několik Němců a Normanomodlařů, tuším nikdo více nepochybuje.
Staroitalia slavjanská
Vídeň: Císařská královská dvorská a státná tiskárna, 1853
 
Rezijanski dialekt
(Glasoslovna skica)
TINE LOGAR

Rezijanski dialekt se govori v Reziji, gorski alpski dolini v provinci Udine (Videm) v Italiji. To je najbolj zahoden in najbolj izoliran slovenski dialekt. Od obsoškega dialekta na vzhodu ga loči visoko Kaninsko pogorje, kjer je tudi državna meja med republiko Slovenijo in Italijo, od terskega dialekta na jugu pa ga delijo prav tako strmi in visoki Muzci. Na severu je med Rezijani in Ziljani na Koroškem širok in hribovit pas, poseljen sedaj z romanskimi Furlani. Rezijanska dolina je tako odprta edino proti zahodu, proti Furlaniji, vendar tam ni Slovencev, tam so sosedje Rezijanov prav tako Furlani, s katerimi imajo Rezijani že stoletja največ stikov in poslovnih opravkov.

Rezijani nikdar v svoji zgodovini niso imeli slovenskih šol. Ko so bili pod Beneško republiko, šol še ni bilo, po njenem razpadu so za nekaj desetletij prišli pod Avstrijo, od l. 1866 pa so v sestavu Italije, ki jim prav tako ni dala slovenskih, temveč italijanske šole. Vendar se je v cerkvi že od nekdaj gojil tudi domač rezijanski dialekt, saj ljudstva drugače ni bilo mogoče vzgajati v krščanskem nauku. V zadnjih 100 letih pa je tudi ta tradicija zamrla, ker je italijanska cerkvena politika forsirala v Reziji tuje, povečini furlanske duhovnike, ki rezijanskega dialekta niso ne razumeli ne govorili. Kljub temu pa se v Reziji tu in tam pri maši še pojo tudi domače slovenske pesmi, vendar je vse odvisno od naklonjenosti in uvidevnosti vsakokratnega župnika.

Razumljivo je torej, da se Rezijani krvnega in jezikovnega sorodstva s Slovenci in njihovim jezikom ne zavedajo. Imajo se za poseben narodič in svoj dialekt smatrajo za poseben jezik, ki mu, če govore italijansko, pravijo

[str. 2]

madre lingua, torej jezik, po funkciji zanje enakovreden italijanščini.

Čeprav njihova domača rezijanska govorica ne uživa nobenega javnega priznanja, se je vendar krčevito drže. Zato ni prav nobene nevarnosti, da bi ta dialekt izumrl, vse dokler bo živel en sam Rezijan. Rezijani govore rezijansko med seboj, kjerkoli se ustale in naselijo, pa naj bo to sredi Milana, v Švici ali v daljni Ameriki. Rezijan ostaja svoji madre lingua, svoji materinščini zvest do smrti. Zato bo ta dialekt izumrl, samo če bodo izumrli Rezijani.

Rezijanskemu dialektu je pripadla čast, da ga je prvi znanstveno preučeval znameniti poljski jezikoslovec Baudouin de Courtenay. V Rezijo je prišel po napotilu prav tako znamenitega ruskega jezikoslovca in etnografa grofa Sreznjevskega. In ko je prišel 1872. l. prvič, so ga rezijanščina in Rezijani tako pritegnili, da se je tja vračal znova in znova, vse do 1907. leta. Rezultat tega njegovega znanstvenega zanimanja je ogromno rezijansko dialektično gradivo in vrsta publikacij o Rezijanih in njihovem jeziku, od katerih sta najpomembnejši dve knjigi: Opyt fonetiki rez’janskih govorov iz 1875. ter Rez’janskie teksty iz 1896. leta. De Courtenay je pripravljal tudi obsežen rezijanski slovar, vendar dela ni dokončal. Njegova izdaja je sedaj v programu Leningrajske akademije znanosti in umetnosti in SAZU.

Zasluge B. de Courtenaya za poznavanje rezijanskega narečja in sploh slovenskih narečij so neprecenljive. Zbral je toliko gradiva, da se v njem ni več popolnoma znašel. Vendar je ugotovil v glavnem vse bistvene sestavine in karakteristike rezijanskega narečja. Največ preglavic pa mu je očitno delal zapis akcenta in vokalnih kvantitet. Prvi je ugotovil, da ima rezijanščina v svojem vokalnem sistemu vrsto posebnih, nenavadnih vokalov, ki jih je imenoval temne ali zasople in kakršnih ni poznal iz nobenega drugega slovanskega jezika. Na drugi strani pa je zanjo prav tako značilna vokalna harmonija, ki se realizira v tem, da akcentuirani vokali določajo artikulacijsko in akustično naravo sosednjih neakcentuiranih vokalov: če je akcentuirani

[str. 3]
 
vokal temen, zasopel, bodo temno, zasoplo izgovorjeni tudi neakcentuirani vokali; če je akcentuirani vokal ozek ali širok, bodo taki postali tudi neakcentuirani vokali. Odkritje teh specifik rezijanskega dialekta je de Courtenaya spomnilo na to, da je nekaj podobnega najti samo v mongolskih turanskih jezikih. In tako je postavil teorijo o slovansko-turanskem poreklu Rezijanov in njihovega jezika. V Reziji naj bi se pomešala in zlila dva človeška elementa: neko slovansko in neko turansko pleme. Rezultat tega pa so današnji Rezijani, ki se tudi po fiziognomiji ločijo od sosednjih Slovencev in Furlanov, in njihov tako posebni dialekt s svojimi temnimi, zasoplimi vokali in vokalno harmonijo.

Drug raziskovalec rezijanščine je bil slovenski jezikoslovec in dialektolog Fran Ramovš. Ramovš v Reziji ni bil nikoli. Zato tudi svojega gradiva o tem dialektu ni imel. Rezijanščino je zato preučeval na osnovi de Courtenayevih zapisov. Kot izvrsten poznavalec slovenskega jezika in slovenskih dialektov je podvomil v de Courtenayevo slovansko-turansko teorijo o poreklu Rezijanov in njihovega dialekta. Dokazal je, da vokalna harmonija ni specifično rezijanski pojav, temveč jo poznajo tudi nekateri drugi slovenski dialekti, zlasti v starejši fazi svojega razvoja. Vokalna harmonija je namreč v slovenskem jeziku samo prva, začetna faza t.i. moderne vokalne redukcije, ki se izraziteje kaže že v 15./16. stoletju. Za rezijanščino je vokalna harmonija torej samo simptom arhaičnosti tega obrobnega in izoliranega dialekta, ni pa nekaj specifično rezijanskega, drugim slovenskim dialektom neznanega. S tem je Ramovš ovrgel de Courtenayevo čudno teorijo o poreklu rezijanščine, ki jo je njen avtor zgradil prav na pojavu rezijanske vokalne harmonije. Razen tega je pojasnil tudi rezijanske temne in zasople vokale, čeprav vzrokov njihovega nastanka ni mogel razkriti. Tako je Ramovš neizpodbitno dokazal, da je rezijanščina arhaičen slovenski dialekt, na katerega je zaradi njegovega geografskega položaja in zgodovinske usode Rezijanske doline zlasti v besednem zakladu in sintaksi silno vplival sosednji furlanski romanski dialekt.


[str. 4]

V rezijanščini je nadalje po Ramovšu treba ločiti dve razvojni fazi: Nekako do 13./14. stol. se je današnja rezijanščina razvijala v povezanosti s sosednjimi koroškimi ziljskimi govori v Kanalski dolini. Zato so bile starejše dialektične inovacije v njej kot v ziljščini. Mednje je treba zlasti šteti diftongizacijo dolgega / ě / in padajočega / o / v / iə / in / uə /, dolgo časa ohranjene nosnike, t.i. terciarni premik dolgega cirkumfleksa zlasti z zadnjega zloga na predzadnji (okȏ v óko), zožitev psl. novoakutiranih / é / in / ó / v / ẹ́ /, / ọ́ /, razvoj podaljšanega polglasnika / ь /, / ъ / v / e / (lьnъ > lən > len) in še nekatere druge.

Koroška razvojna faza se je za rezijanščino končala v 14. stol., ko je bila Kanalska dolina romanizirana. Stiki med Ziljani in Rezijani so bili tako pretrgani. Začela se je druga faza v razvoju rezijanskega dialekta. Rezijani so se odslej očitno bolj povezali s Slovenci v Terski dolini, da bi se rešili svoje popolne izoliranosti. O tem nam namreč govori nadaljnji razvoj rezijanskega dialekta, ki odslej naprej kaže nekatere skupne rezijanske-terske posebnosti, različne od inovacij v ziljskem dialektu.

Sem spadajo zožitev refleksov za nosnike in polglasnik v dolgih slovenskih zlogih (/ e /, / o / v / ẹ /, / ọ /), razvoj polglasnika v kratkih slovenskih zlogih v / a / (/ ə / v / a /), sprememba palatalnega / l’ / v / i̯ /, prehod bilabialnega / w / v / w / in / v / glede na pozicijo pred zadnjimi in sprednjimi vokali, sprememba velarnega / ł / v poziciji pred zadnjimi vokali v srednji / l / (ła v la), ohranitev palatalnega / ť / oziroma / ć /, nastanek in uvrstitev zvenečega / ʒ́̌ / v sistem rezijanskih soglasnikov z množico izposojenk iz furlanščine, ohranitev arhaične oksitoneze v akcentskih tipih sestrà, kosà in məglà, ohranitev futura s pomožnikom ćon + infinitiv in morda še katera. Vseh teh pojavov v koroškem ziljskem dialektu ni, kajti Ziljani še danes govore široka / e / in / o / za psl. nosnike in slovenski polglasnik v dolgih zlogih, kratki polglasnik se je ohranil in se ni vokaliziral v / a /. Palatalni / l’ / je v ziljskem dialektu večinoma otrdel v srednji / l / ali pa se je ohranil kot palatal (okolica

[str. 5]

Trbiža), bilabialni / w / je pred zadnjimi vokali ostal, pred sprednjimi pa se je razvil v / ƀ /, velarni / ł / je pred zadnjimi vokali prešel v / w /, palatalni / ť / oziroma / ć / pa je otrdel v / č /; zvenečega fonema / ʒ́̌ / ziljščina ne pozna, prav tako ne oksitoneze sestrà, kosà, məglà in futura s pomožnikom ćon.

Rezijanski dialekt pa je kljub temu bil relativno izoliran. Zato je razumljivo, da so v njem nastajali tudi specifični splošnorezijanski, pa tudi lokalno rezijanski pojavi.

V vsem rezijanskem dialektu sta se nekdanja koroško-rezijanska diftonga / iə / in / uə / monoftongizirala v / i / in / u /. Tako se je v rezijanščini razvil monoftongični vokalni sistem, kakršnega nima noben drug sosednji slovenski dialekt: niti ziljski, niti terski, niti obsoški. Rezijanski dialekt je torej glede tega popolnoma osamljen in monoftongičen vokalni sistem je zanj specifičen.

Stari ziljsko-rezijanski ozki vokali / ẹ /, / ọ /, ki so se razvili iz novoakutiranih / e /, / o / in staroakutiranega / ě /, so se v rezijanskem dialektu spremenili v temne, zasople / e̤ /, / o̤ /, na izpraznjeni mesti pa so se pomaknili zoženi tersko-rezijanski refleksi za psl. nosnike in slovenski polglasnik v dolgih zlogih, ki so se v poziciji ob nosnem konzonantu še bolj zožili in prešli v / i /, / u / (məh, meh, mẹh, mih; gren, grẹn, grin; moš, muš).

Rezijanski dialekt je samostojno odpravil tudi fonološke intonacijske in kvantitetne opozicije. Tako ne pozna več dolgih akutov in dolgih cirkumfleksov, ki so lastni vsem sosednjim slovenskim dialektom, temveč je njegov akcent dinamičen. Prav tako ne loči več dolgih in kratkih akcentuiranih vokalov, kjer bi kvantiteta imela distinktivno vrednost. Sicer pa rezijanščina fonetično dolge in kratke akcentuirane vokale pozna. Kratki ali krajši so navadno rezijanski zasopli vokali / i̤ /, / ṳ /, / e̤ /, / o̤ /, dolgi ali daljši pa etimološki / a / in / i /, / u / iz / iə /, / uə / za psl. / ě /, / ē /, / ō /. Tudi to je na tem slovenskem

[str. 6]

jezikovnem prostoru za rezijanščino specifično, kajti sosednji slovenski dialekti poznajo kvantitetne opozicije v zadnjih ali edinih besednih zlogih.
 
V rezijanskem dialektu pa so nekateri pojavi tudi taki, ki niso splošnorezijanski, ampak lokalno rezijanski. Najpomembnejša je morda razlika v tretiranju slovenskih / i / in / u / iz psl. / i /, / y /, / u / v slovenskih dolgih zlogih. Ta dva slovenska vokala sta namreč povsod razen v belskem govoru prešla v sistem temnih, zasoplih vokalov / i̤ /, / ṳ /, njuno mesto pa sta zasedla nova, po monoftongizaciji nastala / i / in / u /. Dejstvo, da glede razvoja teh vokalov v rezijanskem dialektu ni enotnosti, po mojem mnenju dokazuje, da nastanek zasoplih vokalov ni zelo stara rezijanska dialektična posebnost.

Razvojna neenotnost se v rezijanskem narečju kaže tudi v vplivu konzonantov / n /, / m / na sosednji slovenski dolgi / a /. Govor vasi Osojane / a / na splošno ohranja v taki poziciji, v govoru vasi Njive pa nasprotno vsak / a / v takih okoliščinah preide v / e /, medtem ko v solbaškem govoru dolgi / a / v takem primeru preide v široki / o /. Tako je prišlo do rezijanskih lokalnih razlik, ki jih ponazarja beseda: 'ramə ali 'rame : 'reme : 'roma za nekdanje rama; instr. pl. s ko'ńame : s ko'ńemi(n) : s ko'ńomə.

Vpliv / n /, / m / je bil v rezijanskih govorih tako močan, da je vplival na / a / celo tedaj, če je bil vmes / l /: m'latet : m'letit : m'lotet.

Kot sem že omenil, je rezijanski dialekt slovenski kratki polglasnik (akcentuirani in neakcentuirani) razvil v kratki / a /. To je storil skupaj s terskim, obsoškim in drugimi beneškimi slovenskimi govori. Vendar je večji del rezijanskih govorov tak / a / iz / ə / kasneje spremenil. Staro stanje, namreč / a /, je ohranjeno v govoru vasi Njiva, pa še tu je v poziciji pred nazalnim konzonantom / a / prešel v / e /. Nasprotno pa je v govoru vasi Solbica vsak tak / a / prešel v / e /, najsi je bil akcentuiran ali neakcentuiran; v vasi Osojane je pod akcentom prešel ponovno v polglasnik / ə /, medtem ko v neakcentuirani

[str. 7]

poziciji govore / a / in / e /, v čemer vidim mešanje z govorom sosednje vasi Njiva; v govoru vasi Bela pa je pod akcentom prešel v / e̤ /, sicer pa govorijo zanj / a / in / e /, če so podatki mojega informatorja verodostojni. Da je bil razvoj kratkega polglasnika res tak, kot sem ga opisal, da je namreč ob sedanjih različnih rezijanskih refleksih res treba izhajati iz nekoč splošno rezijanskega / ə / v / a /, nam dokazuje razvoj etimološkega kratkega / a / v posameznih rezijanskih govorih. Tam, kjer je / a / iz / ə / ostal, se je ohranil tudi etimološki kratki / a / (Njiva); kjer je / a / iz / ə / prešel v / e /, je tak razvoj doživel tudi etimološki / a / v enakih pozicijah (zaprt akcentuiran ali neakcentuiran zlog); kjer pa / a / iz / ə / ponovno prešel v / ə /, je enaka usoda doletela tudi kratki etimološki / a / (Osojane); in končno, kjer je / a / iz / ə / prešel v temni / e̤ /, je enako usodo doživel tudi etimološki / a / v enaki poziciji (Bela). Res pa je, da gradivo glede tega ne kaže popolne doslednosti, zlasti ne v govoru Osojan in Bele. Vendar v tem vidim mešanje med posameznimi govori, kajti zavedati se moramo, da je področje rezijanskega dialekta majhno – ena sama dolina, in da so zato komunikacije med ljudmi iz posameznih vasi zelo žive. Zato ni prav čudno, da isti človek lahko reče sedaj 'daš, nato 'deš, 'dəš ali 'de̤š, 'pẹtak, 'pẹtek ali 'pẹtək itd. Vse forme so danes potencialno rezijanske, njihov izvor pa je vendarle tak, kot sem ga opisal. Niti de Courtenay niti Ramovš tega očitno nista vedela. Še več! Lahko celo trdim, da je razvoj / e / iz / a /, / ə / v solbaškem rezijanskem govoru in po njem sporadično tudi v drugih rezijanskih govorih po svojem izvoru obsoški in da se je v Rezijo širil od tam, kjer je bil njegov epicenter. Posredovali so ga nedvomno obsoški pastirji, ki so se na kaninskih pašnikih srečevali s pastirji iz Solbice in z njimi občevali. Hkrati je to dokaz, da obsoškega in rezijanskega dialekta ne družijo samo nekateri davni pojavi iz časa naseljevanja in poznejših stoletij ali taki, ki so izraz enakega arhaičnega stanja tu in tam (vi-, dl, oksitoneza ...), ampak tudi nekateri mlajši pojavi, od katerih je zgoraj navedeni / a / v / e / zelo značilen in razmeroma mlad (17.-18. stol.).


[str. 8]
 
Tudi razvoj kratko akcentuiranega / i / in / u / ni enak v vseh rezijanskih govorih. Medtem ko sta se povsod drugod taka vokala razširila v / e / in / o /, pa sta v govoru Bele prešla v temna, zasopla / i̤ / in / ṳ /. Tako je tudi belski govor dobil kompleten sistem zasoplih rezijanskih vokalov, ki jih sicer ne bi imel, ker sta se dolga / i / in / u / v tem govoru v nasprotju z razvojem v vseh drugih rezijanskih govorih tu obdržala nespremenjena.

Tudi sicer so pri razvoju kratkega vokalizma med posameznimi rezijanskimi govori razlike. Zlasti vidne so pri delovanju rezijanske vokalne harmonije. Vpliv zasoplosti akcentuiranih vokalov na sosednje neakcentuirane je realiziran v glavnem v vseh govorih enako: razlike med njimi so predvsem v stopnji zasoplosti vokalov sploh. Najmanj so vokali zasopli v belskem, najbolj pa v osojskem in učejskem govoru.

Manj dosledna je izvedena vokalna harmonija glede na vpliv ozkih in širokih akcentuiranih vokalov na razvoj sosednjih neakcentuiranih / e / in / o /. Tu je vokalna harmonija še najbolj dosledno izvedena v učejskem in belskem govoru, manj v osojskem, v solbaškem pa predakcentski / e / v vsakem primeru preide v / a /, / o / pa ostane, pa naj jima sledi akcentuiran ozek ali širok vokal. Izjeme od tega pravila so redke.

Neenotnost rezijanskega dialekta se kaže tudi v razvoju konzonantizma.

Psl. velarni / ł / se je v poziciji pred pavzo in pred konzonantom razvil v srednji / l / v vseh rezijanskih govorih z izjemo osojskega in učejskega, kjer se je ohranil, kasneje pa prešel v / u / (ł v u) kot povsod drugod v Sloveniji z izjemo Bele krajine.

Enako usodo je doživel tudi tisti / ł /, ki se je razvil iz starega vokaličnega / ł / v dolgih zlogih, ko je ta razpadel v vokalični in konzonantični del / əł /. Današnje stanje v rezijanskih govorih nam priča, da prehod / ł / v / l / ni posebno star, saj bi sicer za dolgi vokalični / ł / ne bi mogli imeti niti

[str. 9]

/ ol /, kar je značilnost večine rezijanskih govorov, niti / u /, ki ga govore v Osojanah in Učji in ki se je razvil iz starejšega / ou / iz / oł / iz / əł /.

Če bi rezijanski dialekt že zgodaj spremenil velarni / ł / v srednji / l /, bi se / əl / iz / əł / ne mogel razviti v / ol /, kajti vokalni element / o / je ravno posledica velarnosti / ł /, njegov asimilacijski produkt:


ł̥ > əł > oł – ol
– ou̯ – u

Rezijanski dialekt diferencirajo tudi nekateri drugi pojavi v razvoju konzonantizma, tako npr. tudi usoda psl. / g / in / χ /. Psl. / g / se je ohranil samo v Beli, kar je posebnost ne samo za Rezijo, ampak je izjema v vseh slovenskih zahodnih govorih, ki so / g / spirantizirali v / ɣ /. Vzrok za to mora res biti samo v posebni naselitvi Bele, kot je domneval že B. de Courtenay. Povsod drugod v Reziji pa je / g / preko / ɣ / prešel v / h / ali pa celo onemel (/ h / v / ø /), kar se je zgodilo v Solbici. Onemitev / h / v / ø / ni stara več kot dobrih sto let.

Konzonant / χ / se je razen v Solbici in Beli, kjer je onemel, obdržal.

Neenako usodo je doživel tudi predvokalni / i̯ /. Ta se je obdržal povsod drugod razen v osojskem in učejskem govoru, kjer se je asimiliral sledečemu vokalu in izginil.

Na drugi strani pa je končni / -m / (razen v nom. sg. moških samostalnikov) povsod prešel v / -n /. Pojav ni samo rezijanski, ampak je razširjen na vsem slovenskem zahodu od Zilje do Istre.

Splošnorezijanska je tudi izguba zvenečnosti pri konzonantih pred pavzo / -b / v / -p /; / -d / v / -t /; / -g / v / -χ /; / -z / v / -s /; / -ž / v / -š /. Ta pojav povezuje rezijanski dialekt z beneškim terskim dialektom, loči pa ga tako od ziljskega kot tudi obsoškega, kajti ta dva sta zvenečnost v takem primeru ohranila.


[str. 10]

Rezijanščina tudi ne pozna spirantizacije medij (zlasti v poziciji med vokali). Tudi to jo druži s terskim dialektom in hkrati loči od ziljskega na severu in obsoškega na vzhodu, ki sta spirantizacija izvedla.

Splošnorezijanski je tudi / ń /. To arhaizem je geografsko širši in povezuje ves slovenski zahod v enoten dialektični prostor.
РЕЗЮМЕ

В статье дается короткий, сжатый очерк фонетики (ударение, вокализм, консонантизм) резиянского диалекта. Анализируются черты, совместные резиянскому и соседним диалектам: зильскому, терскому и посочскому. Показано общее резиянское развитие и развитие резиянских местных особенностей. Открывается и объясняется ряд резиянских особенностей, самой значительной из них является дальнейшее местное развитие краткого / a / из / a /, / ə /. Установлена сравнительно молодая присочкая диалектная иновация, распространившаяся через горы также и на часть резиянских говоров.
VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 3. - 15. julija 1972
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1972
str. 1-10
 
Sangiorgini, Resiani e Sloveni
HAN STEENWIJK
1. Breve storia degli studi resiani

Come sicuramente sapete, già da secoli il resiano gode l’attenzione acuta di linguisti; essi vengono a Val Resia per trovare la gente e sentirla parlare quel interessantissimo dialetto, che nel mondo degli studiosi di lingue slave è tra i dialetti più conosciuti. Faccio un paio di nomi, menzionando soltanto i più importanti tra i numerosi studiosi.

Nell’Ottocento troviamo attivi gli sloveni Stanko Vraz ed Oroslav Caf. Il Vraz, nel suo articoletto pubblicato nel 1841, è stato il primo di dare un breve descrizione dei dialetti resiani, dicendo appunto che ci sono differenze notevoli tra i vari dialetti, e attira l’attenzione all’essistenza nel resiano di un gruppo di vocali molto specifiche, quelle poi chiamate “cupe” (esempi: dëlu ‘lavoro’, hïša ‘casa’, lüč ‘luce’). Lo Caf non ha mai visitato la valle; lui incontrava dei resiani ambulanti negli anni 1840-1860 e da loro raccolse molte parole resiane.

Quelle parole, o almeno una parte di loro, vennero poi utilizzate per la compilazione del primo grande vocabolario sloveno, pubblicato nel 1895. Con questa data siamo già nell’era del grande polacco Jan Baudouin de Courtenay. Dal 1875 in poi lui pubblicò una serie impressionante di libri e conferenze sul resiano. Sono state le sue opere ad aprire agli slavisti la possibilità di analizzare e teorizzare sui dialetti resiani. Infatti, fin agli anni sessanta del nostro secolo, e talvolta fin ad oggi, tutti studi sul resiano si basavano sul materiale raccolto e presentato da Baudouin de Courtenay.

Nel Novecento si dedicavano al resiano gli sloveni Fran Ramovš, Jakob Rigler e Tine Logar. Il Ramovš ha aggiornato in un articolo pubblicato nel 1928 le teorie di Baudouin de Courtenay, un aggiornamento rimasto essenzialmente valido fin ad oggi e condivisa dalla stramaggioranza degli studiosi contemporanei. Su quest’aggiornamento tornerò a parlare tra poco. Il Rigler ed il Logar hanno raccolto sul terreno negli anni sessanta un altro patrimonio enorme di dati, rimasti purtroppo in gran parte inediti fin ad oggi. Ma arrivano sul palcoscenico gli studiosi italiani. Ugo Pellis già negli anni venti raccoglieva degli vocaboli, pubblicati assieme con quelli raccolti dopo da Gian Battista Pellegrini nell’Atlante Storico Linguistico Etnografico Friulano. Ultimamente gli americani Eric Hamp e Tom Priestly hanno studiato le peculiarità fonetiche del resiano, mentre non dobbiamo dimenticarci di annoverare al nostro gruppo di studiosi l’instancabile Milko Matičetov, che talvolta lascia il suo campo di etnografia per passare in quello della dialettologia.

Top >>>
2. Resiano e sloveno

Già parecchie volte ho menzionato la parola sloveno, che torna anche nel titolo del mio studio: Il dialetto sloveno di Resia: San Giorgio. So che per tanti resiani la relazione tra resiano e sloveno è una cosa molto sofferta, una cosa che dà origini a discussioni lunghe e talvolta violenti. Tenterò di spiegare cosa intendono dire i linguisti quando affermano che il dialetto resiano sia un dialetto sloveno. Questo per cominciare non vuol dire, che i resiani sono di nazionalità slovena, o che i loro contatti sociali e culturali dovrebbero per forza concentrarsi sulla Slovenia come centro naturale di attrazzione. Un linguista colla parola sloveno vuole soltanto indicare quali siano le relazioni di consanguineità tra i vari dialetti parlati nella zona delle Alpe orientali. E’ ovvio che il resiano non è un dialetto romanzo o tedesco, nonostante i numerosi prestiti lessicali, ma un dialetto appartenente al gruppo di lingue slave. Tra quelle slave il più grande numero di concordanze di fenomeni linguistici lo troviamo con lo sloveno, termine che, piuttosto di indicare una lingua unica, si riferisce ad un gran numero di dialetti assai differenti tra di loro. Questo di nuovo non vuol dire che i resiani sono venuti dalla Slovenia. Nell’epoca delle migrazioni dei popoli tante tribù slave si sono spostate dall’Europa Centrale ed Orientale verso le Alpe orientali. E’ logico che tra quelle che viaggiavano assieme esistevano dei legami di parentela e consanguineità. Quelle stabilitesi nel sud dell’odierna Austria, nella fascia orientale del Friuli e nell’attuale Slovenia sono tutte arrivate più o meno nello stesso periodo, e parlavano dei dialetti molto simili gli uni agli altri. Sono stati gli sviluppi storici e sociali a dare poi origine alle differenze così marcate che troviamo oggi tra i dialetti sloveni.

Se di questo fatto linguistico, accettato unanimamente dagli studiosi, vogliono approfittare certe persone, dicendo che “i resiani allora sono sloveni”, stiamo entrando in politica e lasciando il significato linguistico del termine. Parlare la stessa lingua, o un dialetto molto affine, non vuol automaticamente dire appartenere alla stessa entità nazionale. E’ questo uno sbaglio delle teorie storiche e sociali dell’Ottocento che ha fatto tanti danni ancora in questo secolo. Gli austriaci o i fiamminghi ci danno dei buoni esempi in questo caso. Gli austriaci, pur parlando tedesco, o almeno un dialetto tedesco, non appartengono all’entità nazionale tedesca rappresentata dalla Germania. I fiamminghi, pur parlando dialetti neerlandesi, non appartengono all’entità nazionale neerlandese presente nei Paesi Bassi. Appartenere ad una certa nazione non è un fatto di natura, di nascita, ma una scelta storica consapevole. Se i resiani non si sentono degli sloveni, vuol dire che non lo sono in senso storico e sociale.

Tornando al significato linguistico del termine sloveno, salta nell’occhio il fatto che ci sono relativamente grandi differenze tra il resiano ed i dialetti sloveni parlati nelle valli del Torre, immediamente al sud di Val Resia, o tra il resiano ed i dialetti sloveni parlati sull’Isonzo intorno a Plezzo e Saga, dall’altro lato del confine di stato. Come mi diceva una delle mie informatrici: “se je kapïjë fys kako kako bisido, ma sa ji ni kapïjë”. Per trovare dialetti sloveni con legami più stretti col resiano, bisogna cercare verso nord. La teoria Baudouiniana sull’origine del resiano, la famosa teoria turanica, non ha mai trovato molto appoggio tra gli studiosi. Dopo indicazioni iniziali da altri studiosi è stato il Ramovš a dimostrare in modo convincente che ci sono legami antichissimi tra il resiano ed il dialetto sloveno che si parla nella valle della Zeglia in Austria e, più vicino a Resia, nella Val Canale. Probabilmente nel primo Medioevo la popolazione di lingua slovena si trovava su un’area più estesa verso sud, essendo presente anche nel Canal del Ferro e nelle valli vicine. Quest’ipotesi viene sostenuta dalla presenza di nomi di luogo come M. Iama e R. Patòc, entrambi all’est di Chiusaforte nel Canale di Raccolana, nomi di origine slava per cui non avrete difficoltà a trovare le parole resiane corrispondenti. Anche la conosciuta armonia vocalica del resiano (esempi: genitivo/accusativo singolare otrokä, dativo singolare utrukü), fondamento principale per la teoria turanica di Baudouin de Courtenay, si lascia tranquillamente collegare con fenomeni simili presenti in altri dialetti sloveni, come dimostrava il Ramovš. I studi recentissimi dell’olandese Vermeer confermano questa teoria sul legame antichissimo tra il resiano e lo zegliano. Interessante che anche un resiano, e più precisamente Stefano Valente Bobon in un suo articolo pubblicato nel Giornale di Udine nel 1868, già riferiva delle concordanze tra il resiano ed i dialetti sloveni parlati in Carinzia.

Top >>>
3. Tratti caratteristici del resiano

Verso la fine del Medioevo, colla caduta del Patriarcato, i contatti tra i resiani e la gente abitando nella Val Canale devono esser divenuti meno intensivi, per motivo di cambiamenti sociali ed economici. Da qui in poi il resiano si sviluppa in modo relativamente isolato, dando origine a certi fenomeni innovatori quasi unici nel ambito delle lingue slave e dall’altro canto anche conservando qualche arcaismo che stentiamo a trovare altrove. Ma i motivi per cui gli studiosi si interessano tanto per il resiano non sono ancora esauriti con questi due. Altro motivo importante è la convivenza secolare con lingue completamente diverse: nel Medioevo il tedesco, poi in primo luogo il friulano. Studi su contatti linguistici di questo genere sono oggi al centro dello sviluppo del pensiero della linguistica generale. E menzioniamo infine le forti differenze locali che esistono nel resiano. Infatti, sotto certi aspetti è meglio parlare di dialetti resiani, in plurale. A questo proposito cito le parole di Vermeer:

“Il livello eccezionalmente alto di frammentazione locale è uno dei fattori che rendono il resiano un laboratorio di proposte e verifiche sull’evoluzione del linguaggio.”

Adesso farò qualche esempio per spiegare meglio i quattro motivi appena menzionati.
 
1. 1) Fenomeno unico e rimasto insufficentemente spiegato fin ad oggi sono le vocali cosidette “cupe”. Dai primi rilievi sul terreno viene usata una serie di termini inconsueti per discrivere le caratteristiche fonetiche, cioè di pronuncia, di queste vocali: soffocate, cupe, mormorate, faringalizzate o centralizzate. Ciò nonostante nessuno non è stato in grado di capire come esattamente queste vocali vengono pronunciate, quali parti dell’apparato umano che produce la parlata umana partecipino alla formazione delle nostre vocali e in quale ordine. Ci vorranno sicuramente degli esperimenti fonetici in un laboratorio fonetico per gettare un po’ di luce su questo enigma ostinato.
2. 2) Tra gli arcaismi, soprattutto rappresentati da numerosi vocaboli, devo senz’altro menzionare il pronome dimostrativo jse/jsi ‘questo’. Soltanto nello slavo ecclesiastico classico lo troviamo colla stessa funzione nella forma sĭ. Nelle lingue slave moderne la radice di questo vocabolo si incontra soltanto come parte di altre parole o in espressioni pietrificate, come nel russo sejčas ‘adesso’, alla lettera ‘quest’ora’ o nello sloveno e serbocroato letos ‘quest’anno’, alla lettera ‘anno questo’, cfr. resiano litus. Altro arcaismo, adesso per quanto riguarda le forme grammaticali, è la conservazione dell’imperfetto, con forme come bëšon, tëšon, diwašë. Nessun altro dialetto sloveno ha conservato queste forme. Devo aggiungere che nell’uso di queste forme il resiano si è dimostrato innovativo, avendone cambiato un po’ il significato originale (‘metteva’) nella direzione di un condizionale del passato (‘avrebbe messa’).
3. 3) Anche i contatti linguistici si mostrano subito con numerosissimi prestiti dal tedesco e soprattutto dal friulano. Ma anche sulla costruzione della frase l’influsso del contatto col friulano è stato notevole. Ad esempio, l’uso ripetuto del pronome personale nella frase nïmatë me gledat mle trova senz’altro origine nello stesso fenomeno in friulano e veneziano, detto uso pleonastico, cfr. friulano cjàlimi me ‘guardami’. Altro aspetto dell’influsso di lingue stranieri è l’asssunzione di un nuovo significato da una parola resiana. Così la preposizione za ‘dietro’, come nella frase ni so šly ta-za bänk, ha assunto anche il significato ‘con’, come nella frase pa no kökuš magari si pülil za njyn, molto probabilmente sotto l’influsso dell’uso dell’avverbio dietro come nella frase italiana dialettale mi sono portato dietro due libri.
4. 4) Per quanto riguarda la differenzazione locale sarà superfluo fare degli esempi, perché ogni resiano ne è altamente cosciente. E’ però interessante soffermarsi su una possibile spiegazione per queste differenze. Il Baudouin de Courtenay sosteneva che forse l’insediamento della Val Resia da parte delle tribù slave non venne effettuato da un gruppo omogeneo di persone, ma da persone appartenenti a diverse tribù, dando origine ciascuno ai quattro dialetti tradizionali di San Giorgio, Gniva, Oseacco e Stolvizza. Il Logar ha ripetuto quest’ipotesi, accettandola acriticamente. Studi recenti hanno dimostrato che per quanto riguarda le differenze nelle vocali la differenzazione non può esser stata molto antica, ma appunto relativamente recente. Come mai allora una lingua più o meno unitaria si spezza in varianti diverse, un fenomeno osservabile in tutte le lingue ed in tutti i periodi? Qui entra nel gioco il fattore sociologico. Gli esseri umani hanno in generale bisogno di sottolineare la loro individualità e la loro appartenenza ad un certo gruppo. A questo scopo viene utilizzato anche la lingua. Basti pensare ai giovanotti o studenti, che tra di loro talvolta usano espressioni o parole con un significato speciale, il cosidetto “gergo” che al di fuori del gruppo preciso non viene utilizzato e spesso neanche capito. La Val Resia fin ai tempi di Napoleone era suddivisa in quattro comuni, corrispondenti ai quattro dialetti tradizionali. Così le parlate di Lischiazze e Gost, in passato appartenenti al Comune di Gniva, sono quasi identiche al dialetto gnivese, mentre il dialetto di Uccea è chiaramente derivato da quello di Oseacco, al quale Comune in passato apparteneva. Cambiando la lingua poc’a poco, i resiani hanno voluto sottolineare la loro appartenenza a questo o quel gruppo, distinguendosi in questo modo dagli altri gruppi. Come sapete, ci sono tante usanze con cui gli abitanti di un paese resiano si distinguono dagli altri, tutto a motivo di un forte patriottismo locale.

Top >>>
4. Il dialetto di San Giorgio

Concentriamoci adesso su uno di questi quattro dialetti tradizionali, quello che conosco meglio degli altri, il dialetto di San Giorgio. Era attraente per vari motivi di studiare proprio San Giorgio. La sua posizione la mette in contatto direttissimo con l’area friulana, anche perché una parte dei pascoli estivi sangiorgini si trovano dietro la catena Bänt, da cui la gente spesso scendeva verso Chiusaforte per vendere la produzione agricola. San Giorgio è il bastione più avanzato della resianeità. Negli studi precedenti il dialetto di San Giorgio ha ricevuto relativamente poca attenzione, ma da quello che si sapeva già emergeva che questo dialetto era sotto certi aspetti assai divergente dagli altri tre dialetti tradizionali. Tutto questo mi spingeva verso quel paese.

Sul livello della pronuncia e del sistema dei suoni, sembrava strano che il sangiorgiono fosse l’unico tra i dialetti resiani a non avere vocali cupe in parole come lïpa ‘tiglio’ e bük ‘legno del faggio’. Queste parole dovrebbero dunque essere completamente simili alle parole lipa ‘bella’ e buk ‘Dio’. Dopo un primo momento di confusione mi sono reso conto che queste coppie non venivano pronunciate in modo uguale. Anche il sangiorgino possiede vocali cupe in lïpa e bük, soltanto il loro modo di pronuncia è completamente diverso dalla pronuncia nelle altre parti di Resia.

Nella grammatica, nel sistema delle forme delle parole, il sangiorgino mostra delle peculiarità uniche tra i dialetti resiani. Tratterò un’esempio di declinazione dei sostantivi. Al contrario dell’italiano e del friulano, un sostantivo resiano appartiene ad uno dei tre generi: maschile, femminile o neutro, mentre nelle altre lingue manca il neutro, riducendo la scelta a due generi: maschile o femminile. Nella forma singolare si distinguono questi tre generi chiaramente in sangiorgino: krok ‘corvo’, düša ‘anima; fiato’, lëtu ‘anno’. Nella forma plurale, invece, il sangiorgino ha perso la possibiltà di distinguere il genere neutro dagli altri due generi. La parola maschile krok ha come plurale krokavi, la parola femminile düša ha come plurale düše. Ma la parola neutra lëtu ha come plurale sia litavi, come per il maschile, sia lite, come per il femminile. Gli altri dialetti resiani hanno conservato la possibiltà di distinguere il neutro anche in forma plurale mediante la forma lita.

Anche il lessico del dialetto di San Giorgio mostra un aspetto speciale. Per certi concetti il resiano ha a sua dispozione più di una parola o modi di esprimersi: una parola viene usata in un certo paese, mentre un altra viene usata in uno o più altri. La parola mofli per indicare il passero viene usata soltanto a Stolvizza, mentre la parola modrak per indicare la biscia è ristretta al gnivese. In questo complesso di differenzazione lessicale pare che nel sangiorgino troviamo più facilmente dei prestiti friulani. Ad esempio, per ‘calze’ abbiamo sangiorgino škufone, altrove hlače; per ‘montone’ troviamo sangiorgino mulon, altrove wübac o oven. Soltanto una raccolta più ampia di questo tipo di correspondenti lessicali ci potrà mostrare se il numero di prestiti friulani è veramente più alto nel sangiorgino.

Tutto ciò non toglie il fatto che il dialetto di San Giorgio è essenzialmente resiano, possedendo tutti i tratti fondamentali del sistema linguistico resiano e quello slavo in generale. Ma per la linguistica è specialmente interessante di osservare in quali parti della lingua l’influsso di altre lingue si fa sentire e quali parti sono più resistenti ad un tale influsso.
Han Steenwijk
Istituto Sorabo di Cottbus (Germania)
 
O Rezjanach i furlańskich Słowinach
PAVEL ŠAFÁRIK

W królestwie Lombardzko-Weneckiém w delegacyi (powiecie) Widemskiéj (Widem Udino), w krainie inaczéj Furlańskiém nazwanéj, w północno-wschodniéj stronie od miast Venzone, Gemona i Cividale (dawne Forum Julii) w wąwozach wysokich gór Karnskich i Julskich, żyje mało dotąd znana gałązka Słowian pod imieniem Rezjanów i Słowinów. Gałązka ta, chociaż i rozciągłością siedlisk (siedzib) nieznakomita i liczbą ludności niehojna i niewielka, zasługuje przecież z dwu przyczyn i pod dwoma względami, aby od badacza języka i historyi słowiańskiéj lepiéj poznaną była. A wszakże ona jest jedyna, która się najdaléj w południowo-zachodniéj stronie za rzeką Soczą (Isonzo) za granicą starych wewnętrzno-rakuskich (austryackich) krajów na ziemi włoskiéj i w pośród ludu włoskiego usadowiła, i tutaj się aż podziśdzień przy języku swoim przyrodzonym i dawnych zwyczajach utrzymała, jednakże na przekorę swemu wielowiecznemu politycznemu odłączeniu od reszty słowiańskiego plemienia, w téj swojéj górzystéj samotności, dochowała tak w języku,

[str. 110]

zwłaszcza w swoich pieśniach, jak i w obyczajach wiele własnego i starożytnego, co dla dopełnienia i wyjaśnienia niejednéj strony narodopisu (etnografii) słowiańskiego bardzo posłużyć może. Gałąź ta składa się z dwe latorośli; z północnéj, czyli właściwie tak nazwanych Rezjanów, w dolinie Rezjańskiéj mieszkających, i południowéj, czyli tak nazwanych Słowinów, ostatnią północno-wschodnią cząstkę Furlańska (Forum Julii Friaul), tudzież całe podgórze na zachód rzeki Soczy, zajmujących. Z pomiędzy tych pierwsi Rezjanie już nam nieco dawniéj poniekąd znani byli; drudzy zaś dopiero teraz na horyzoncie naszych badań jaśniéj objawiać się poczynają.

Mamy zaś wiadomości o Rezjanach już drukiem publiczności udzielone od trzech różnych podróżnych. Najstarsze od Antonina Pjszełygo, który jako wojskowy kapelan, zdaje się r. 1801 do doliny Rezjańskiéj się dostał i Dobrowskiemu dość dobrą wiadomość o Rezjanach przesłał, wydrukowaną w Slawinie (w Pradze 1808 in 8-vo) str. 120-128. W miesiącu maju przeszłego 1841 r. odwiedził Rezjanów podróżujący Rossyanin, adjunkt uniwersytetu charkowskiego Ismael Srezniewski. Doniesienie jego o nich Panu Hance przesłane, wydrukowane zostało w Czasopiśmie Czeskiego Muzeum 1841 III. str. 341-345. Nakoniec w miesiącu Czerwcu bieżącego roku udał się do tychże swoich zachodnich braci gorliwy Ilir i znakomity poeta i autor Stanko Vraz ze Zahreba (Agram), którego list w téj materyi w Jutrzence Ilirskiéj 1841 N. 29 udzielony został.

O południowéj latorośli, czyli o właściwie tak nazwanych Słowinach, pisał, lubo bardzo krótko, jak niżéj zobaczymy, w swoim liście Srezniewski; przeciwnie Vraz ich całkiem pominął, chybaby się niepewne słowa jego że w téj okolicy jeszcze i inni są Słowianie, których on odwiedzić niemógł, do tych Słowinów ściągały. Otrzymawszy już przed kilku laty z przyjacielskich rąk z owych południowych krain, a późniéj od samego czcigodnego Srezniewskiego niektóre szczegółowe wiadomości o furlańskich Słowinach, postanowiłem udzielić tutaj rezultat mego porównania jednych i drugich.

Dolina Rezjanska (Canale della Resia) półtrzeci mil geograficznéj wzdłuż, leży w północno wschodnim kąci delegacyi Widemskiéj, a graniczy na wschód z krajem Goryckim (Görz). Całą tę dolinę przerzyna od wschodu na zachód i użyźnia rzeka Rezia z kilką pobocznych potoków wpadająca pod wsią Bieła do rzeki Białéj, po włosku Fella nazwanéj. Wsi i wioski w téj dolinie leżące wyjąwszy Białą (Bela) od Słowian zamieszkane są od zachodu ku wschodowi następujące: Bieła czyli Bielica (Resiutta) przy ujściu rzeki Biełéj i Rezji, już całkiem zwłoszczona; w téj wsi jest pocztowy urząd; Rusztis w północnéj stronie, Tobile (po włosku San-Giorgio), w téjże stronie. Rawenca czyli Rawanec (po włosku Resia) w dolinie na rzece, Njiwa tamże naprzeciw Rawenca na południowym brzegu rzeki. Oseak na południowéj stronie, Stolbica na północnéj stronie, Kurytis na rzece blisko

[str. 111]

jéj żródeł. Prócz tych wsi i wiosek, jest wiele dworków, po stronach i uboczach téj doliny rozrzuconych. Główny kościół i fara jest w Rawencu. Liczba mieszkańców podług Wraza 3000, podług Srezniewskiego, dokładniéj 2767. Ponieważ Pjszely r. 1801 liczbę mieszkańców na 7000 podał, to tak rozumieć można, że albo w téj liczbie całéj doliny, a zatem i Włosi wsi Biełéj i niektórych innych objęci są, albo też że się wielu od Słowian oderwało, język włoski przyjąwszy.

Siedziby Słowinów zaczynają się zaraz wedle doliny Rezjanskiéj za górami Wiselnicą i Golcem i ciągną się daléj ku południowi dosięgając drogi (traktu) od miasta Nazone przez Tyrczet (po włosku Tarcento) i Cividale do Gradyski prowadzącéj, lecz w ten sposób, że prawie wszędzie najwięcéj zaś na południu, gdzie się góry do równin zniżają i około miast, Słowiny razem z Włochami mieszkają. Oto niektóre imiona wsi przez nich zamieszkanych po słowinsku i po włosku: Zawarch (Villa nuova), Brjeg (Pers), Podbardo (Cezaris), Ter (Predielis) Bárdo (Lusevera) Mékota (Mikotis) Presnyk (Prasanico) Malina (Forame) Lóh (Lonk) Baryn (Bergonja), Sedlo (Sedella), Podbela, Starosedlo, Luczka (Lusan) Drecza (Drentja) i t. d. Wszystkich Słowinów w tym kraju liczy się 19000 na cztery fary: Tyrczet, San-Leonardo, Nimisa i Cividale rozdzielonych.

Jeżeli zwrócimy uwagę na język tych Słowian t. j. Rezjanów i Słowinów, to łatwo spostrzeżemy, że on nie jest nic innego, jak tylko dalszy ciąg i osobny odrywek dyalektu Korutańsko-słowieńskiego, czyli jak go inaczéj nazywamy windskiego, t. j. tego dyalektu, którym Słowianie w Styryi, Karyntyi i Krainie mieszkający mówią, a który, tak jak każdy literaturą niepołączony, niewykształcony dyalekt rozrzuconych i samotnie żyjących górali na wiele osobnych poddyalektów się dzieli. Główna cecha Korutańskiego (Karyntskiego) czyli windskiego dyalektu jest zmiana pierwotnego słowiańskiego nosowego Ѫ, (w abecedadle starosłowiańskiém jus polskiego ą) w o: tę zaś znajdujemy w mowie Rezjanów i furlanskich Słowinów w zupełnem panowaniu np. zob. czes. zub. pol. ząb – roka, czes. ruka pol. ręka – bodo czes. budu pol. będę – na sveto cirkov, czes. na swatau cjrkew i t. d. Tu należy i zmiana pierwotnego ДЬ, cyrylskiego ЖД, w j. np. navojen zamiast navożden, po serbsku navodjen, röjen zamiast rożden, po serbsku rodjen i t. d. Że poddyalekt ten niektóremi własnościami do serbskiego np. a zamiast Ь chociaż tylko niekiedy: pas, varba (pьs vrьba) gdzieindziéj o albo y: toroh, ohoń, dyn (trъg ogьń dьń), innemi do horwatskiego np. ö i ü zamiast o i u, döl, höra, krüh (dol, hora, kruh), przybliża się; innemi znowu od wszystkich trzech illirskich się nie różni, np. h zamiast g, hrad, hozd, kospud (na południowych granicach więcéj g słychać); z tego przecież nie wypada, żeby tenże albo

[str. 112]

do którego z nich policzony, albo za osobny i udzielny uznany być mógł: albowiem jeżeli gdzie, to tutaj zaiste służy prawidło: a potiori fit denominatio. Przy tem wszakże niezaprzeczamy, że poddyalekt ten jako pograniczny między oboma, karyntskim i serbskim dyalektem trzyma środek i przejście od jednego do drugiego stanowi. Słowianie ci otoczonymi będąc zewsząd przez Włochów, wiele wyrazów zwłaszcza dla oderwanych wyższych pojęć, od sąsiadów swych Włochów przyjęli jak np. voluntad, eterni, eternitad, misericordia, malicia, kreacion, kreat ‚stvoriti‘ tentation, salutan, hracija, komunion i t. d. temu mniéj dziwić się będziemy, niżli, że mogli w tém swojém położeniu zachować grammatyczny skład języka w całości jeszcze nieporuszony, zwłaszcza, gdy się zastanowimy, w jakim stanie język Bulgarów, gałęzi daleko bardziéj rozszerzonéj i dzielniejszéj teraz się znajduje. Tylko niektóre nieforemności i odstąpienia od ogólnéj słowiańskiéj grammatyki dotąd u nich widać, jak np. tryby bezokoliczne reczet zamiast reći, moret zamiast moći, preżet za preći ‚przjci, przahati‘ plestet za plesti i t. d. Daléj s nekohor albo s nekomor zamiast s niekim i t. d.

Tu niektóre przykłady, jak nam przed laty od czcigodnego męża z owéj okolicy udzielone były. Pochodzą zaś z południa z ojczyzny Słowinów.
Ojcze nasz

Ôtja nasz, kaste tu niebie. Santifikano bôdi Wasze ime. Pridi k nan wasze regno. Bôdi wasza volontad, kako na njebe, kako na zemje. Dajte nan nasz vsakidynji krôh. Otpúsztjajte nan nasze debite, kako mi odpusztjamo naszin debitorjan. Ne indużajte nas u tentacione, ma liberajte nas od hudaha. Taku bôdi.
Zdrowaś Marya

Salutána bôdite, Maria, i punczaha hracije, hospod je z Wámi, żehnana wi ste tami żenami, żehnan je fruit od waszaha kuorpa Jeżisz. Sweta Maria, mati od Boha, preajte za nas ubohe hrisznike i njan anu to oro od nasze smarti. Taku bôdi.
Wierzę w Boga
 
Ja se werjen na Boha ôtja, ka more wse, kriatorja od nieba anu od zemje. Anu Jeżusza Krisztusza, na sa maha sinu naszaha hospuda. Tika je byl koncepen ot swetaha duha, powit od Marie vergine, patel ta pod Poncio Pilato, byl djan na kriż, umwar dnu podjan, an je ne zlizal do peklo, te tretnji din an je wstal, ot teh martwih, an je szal u niebie, an sedi ta na tej prawej rôke od Boha ôtja, ka more wse. Otu an tje prit judikat te żiwe, anu te martwe. Ja se werjen na swetaha duha, na sweto

[str. 113]

cirkow katoliko, komunion ote swetih odpusztjene od hrihow, wstat spet z mison, żiwjost limar eternam. Taku bôdi

O pochodzeniu tych Rezjanów i furlańskich Słowinów jako też i o czasie w którym się w terażniejszych swych siedzibach usadowili, nic z pewnością twierdzić nie można. Niczém nie jest także poparte mniemanie, że są wychodźcy z Rossyi i że właściwie Rozjanie czyli Rosjanie się nazywają. Wywód ten podobał się im od czasu, jak rossyskie wojsko, podczas walk na końcu przeszłego wieku u nich przebywało, albowiem z wielkiemi i możnemi, każdy rad się spokrewnić. Wraz podaje ich za pochodzących z Illiryi, za Uskoków z Kroacyi albo Bośnii; czemu wierzyć nie mogę. Zasadza on mniemanie swoje osobliwie na dyalekcie i śladach słowiańskiéj liturgii u nich: lecz o dyalekcie już powiedziano, że jest karyntsko-słowienskim, a Cyrylska liturgia niegdyś o wiele daléj sięgała, niż dzisiaj przypuszczają. Sądzę, ż ci Słowincy są potomkami owych, którzy podług świadectwa historyi już w VII i VIII wieku tu mieszkali. Już za czasów Pawła Dyakona a nawet daleko pierwéj około roku 700. Słowianie przeszedłszy przez rzekę Soczę w kraju furlańskim, licznie się sadowili, zakładając osady miasta i grody. „Ad pontem Natisonis, qui ibidem est, ubi Sclavi residebant“, mówi wzmiankowany historyk (l. V. c. 23) i na innem miejscu: „Erat enim Sclavorum habitatio in illis locis“ (l. IV. c. 39). To także potwierdzają późniejsze dyplomata, z XI i XII wieku, w których się słowiańskie osady po imieniu przywodzą. Na pograniczu furlańskiém już z początku VII wieku (ok. 611) mieszkali Słowianie, a znajomość języka słowiańskiego była i na samym książęcym dworze tak rozszerzona, że Radoald syn wojewody Gisulfa, podług świadectwa Pawła Dyakona, ze Słowianami zawsze przyrodzonym ich językiem rozmawiał, jakem o tém w starożytnościach na str. 713 obszernie wyłożył.

Z tego com o przedmocie tym jak można było najkrócéj powiedział, już domysł mój niemoże być ciemnym i wątpliwym, t. j. że ja język Rezjanów i furlańskich Słowinów za poddyalekt dyalektu Karyntskiego uważam i zarazem utrzymuję, że lud ten niepochodzi od Uskoków, lecz od Słowianów, którzy daleko pierwéj, t. j. już na końcu VI albo na początku VII wieku do Włoch weszli i w północnéj cząstce Furlanii osiedli
 
Jeli ovo dosta ili treba još da se kači tekstova o Slovenima u Italiji?

Zanimljivo je da ni nakon navođenja delova tekstova iz srednjovekovnih hronika, nije dovoljno da vam ukaže na činjenicu kako je komunizam u Jugoslaviji, a potom liberalizam u Srbiji uništio srbsku istoriju. Dalimilova hronika je dakle glupost, to valja kazati Česima, kao i hronika Bavarskog anonimusa u kojoj se jasno kaže da je i onda postojala (pre više od hiljadu godina) legenda o tome da su Srbi preci svih ostalih Slovena.
 
Е супер ти је ово занимљиво, али ко ће да ти чита оволики текст на пет језика?! Јес ти блесав? :razz:
Бај д веј (кад сам већ прешла на ћирилицу) шта покушаваш да докажеш са позивањем на резијанске словене? Нико не оспорава њихово постојање и њихов језик, али они НИСУ Срби дефинитивно. Нису сви Словени Срби. :?
Ајде кад будем имала времена прочитам цео текст. Сад одо да учим историју Словена. :roll: :razz:
 
HeBePoBaTaH_:
Zar ovoliko postovanja oko očigledne činjenice da Etrurci nisu bili Sloveni.
Ja sam u više izvora naišao da su Iliri npr. statijeg porekla od Slovena....samo sam naveo kao primer...

Ti govoriš napamet, a ja sam ovde naveo tekstove uvaženih istoričara i slavista raznih evropskih naroda od XIX do XX veka. Svi tekstovi nalaze se na stranicama Padovskog univerziteta. Dakle, piši Italijanima da sklone te tekstove, te da izbrišu bilo kakvo sećanje na Rasene u Italiji jer to nije istina, pošto se ti s tim ne slažeš, kao ni bečko-berlinska škola (koja se čak i slaže s tim, ali ne širi previše unaokolo, jer bi ispalo da su Sloveni imali prvi poznati univerzitet u Evropi i da su oni preneli mnoga znanja iz oblasti umetnosti i arhitekture Rimljanima). Dakle, smešan si.
 
Šta znači: "ne previše unaokolo" o tome nije govorila bečko-berlinska škola? Vrlo dobro znaš da je tako i da sve istorijske i istoriografske činjenice govore o poreklu Ilira. O starosedeocima na primer Balkanua da i ne govorimo
I sam znaš da svi istorijski izvori govore o poreklu Ilira mnogo pre Slovena..jedino što me sada mrzi da kopam po izvorima, nemam vremena..

Najstariji Univerzitet u Evropi je osnovan u Bolonji 1088..godine. Još mi reci da su ga osnovali Srbi, pošto ti jednačiš sve Slovene sa Srbima..
Drž' (se) ti ribolikog ćoveka iz Lepenskog Vira...
 
stanje
Zatvorena za pisanje odgovora.

Back
Top