""
Na območje Žumberka so se Uskoki začeli organizirano priseljevati v tridesetih letih
16. stoletja, nekaj let za tem kot v Senj, ki velja za eno najbolj znanih in v raznih virih
obravnavanih uskoških naselbin. Razlog za naselitev je bil predvsem vojaško-
varnostni, Žumberk pa je bil za naselitev kot obmejno področje tedanje Kranjske, ki je
bilo zelo izpostavljeno turškim vpadom, zelo primeren. Z martolozi – pravoslavci, ki
so živeli na območju ob reki Uni in na področju Glamoča ter so hodili plenit na
bihaško področje6, je leta 1530 navezal stike hrvaški ban Karlović in mnoge
pregovoril, da so se preselili na hrvaško stran in stopili v vojaško službo (Terseglav,
1996: 14). Oblast jih je naselila na neposeljena zemljišča v Žumberku na Kranjskem.
Tudi cesar Ferdinand I. je pritiskal na kranjske deželne stanove, naj Uskokom dajo
stalna bivališča in jim v podporo celo nakazal 1.000 goldinarjev (Gruden, 1992: 589).
Maja 1533 so se Uskoki naselili na 31 žumberških zemljišč, februarja 1534 pa je
vdova plemiča Kobašiča oskrbniku gradu Mehovo južno od Novega mesta izročila
gospostvo Žumberk in takrat se je začelo obsežnejše naseljevanje Uskokov po
Gorjancih (Gruden, 1992: 590). Na žumberško stran so jih naselili 2.000, nekaj pa so
jih naselili na kostanjeviško in pletersko posest v dolini reke Krke. Nekaj Uskokov naj
bi v Žumberk prišlo tudi z območja Istre in Krasa (Terseglav, 1996: 130). Leta 1538 je
avstrijskim oblastem uspelo za naselitev Žumberka nagovoriti še druge skupine
Srbov, martoloze pa so tega leta naselili tudi v vaseh Rosopajnik in Prilišće ob Kolpi
(Terseglav, 1996: 14), nasproti katerih na slovenski strani Kolpe ležijo današnje
uskoške vasi Marindol, Miliči in Paunoviči. Ti Uskoki so se leta 1544 preselili na
področje Netretića (Terseglav, 1996: 14), ki leži med Karlovcem in Metliko.""
""
O naselitvi preostalih današnjih uskoških vasi nimamo zelo natančnih poročil, saj so v
zgodovinskih virih bolj poredko omenjene. Že omenjeno ime Šabotovo oziroma
Šobotovo selo, ki se v ustnem izročilu Marindolcev omenja kot nekdanje ime njihove
vasi, ni izmišljeno. Je pa v urbarju iz leta 1674 to ime omenjeno kot del Tribuč, danes
slovenske vasi med Črnomljem in Adlešiči. Kos (1991: 494) omenja 'Wallachen zu
Shebatova sella' in Šobatovce locira kot del Tribuč. Terseglav (1996: 23) postavlja
tezo, da so kasneje ti Vlahi naselili prostor v gozdu Veliko Bukovje med Tribučami in
Vinico, kjer je danes vas Bojanci. Sklicuje se na urbarje, ki jih objavlja Kos (1991:
137). Ti določajo pašniška pravila in dovoljujejo pašo Vlahom v gozdu Bukovje okrog
Tribuč. Ti dokumenti tudi pravijo, da to področje po posebni pogodbi pripada za pašo
živine potomcem Uskokov iz Šobotovcev oziroma Šobatovcev pri Tribučah. Po tem
lahko sklepamo, da so Bojance naselili ti Uskoki in ne tisti iz Marindola.""
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Tomazin-Martin.PDF
""
Kljub tej odprtosti Bele krajine proti ostali Hrvaški, ki je belokranjskim Srbom
zagotavljala povezanost s Srbi v Liki in Kordunu ter njim najbližjim Srbom v
Žumberku, si s slednjimi niso delili enake usode, vsaj v verskem smislu ne. Ko so se
pravoslavni Uskoki selili, je z njimi prišla tudi duhovščina, ki je skrbela, da ni bilo
prestopanja med rimokatolike. Na območjih, ki so jih naselili, so ustanavljali
pravoslavne škofije. Vladarji, ki so Uskoke uporabili za boj proti Turkom, se sprva z
verskim poenotenjem niso ukvarjali (Terseglav, 1996: 18). Kasneje, ko pa je tudi
pravoslavje oviralo integracijo Uskokov in ko so v pravoslavje prestopili celo nekateri
rimskokatoliški verniki, ki so na nekaterih območjih ostajali v manjšini in niso imeli več
svoje duhovščine, so hrvaški rimskokatoliški škofi postali zaskrbljeni nad dejstvom,
da je v hrvaških deželah vse več pravoslavnih vernikov, ki ne priznavajo oblasti
papeža v Rimu.
Avstrijske cerkvene in posvetne oblasti so ugotovile, da bi bilo to 'težavo' mogoče
rešiti tako, da bi pravoslavno obredje ostalo nedotaknjeno, vanj pa bi vnesli katoliško
doktrino z dogmami in papeževim prvenstvom nad verniki vred. Zato so rekrutirali
številne fante iz pravoslavnih družin in jih poslali študirat katoliško teologijo. Petar
Domitrović, ki se je sicer rodil pravoslavnim staršem v Oštrcu na hrvaški strani
Gorjancev, je že leta 1611 postal zagrebški škof in skrbel za nove uskoške uniatske
duhovnike (Terseglav, 1996: 18).""
@Kole11
