Quantcast

FILOZOFI I GIMNOSOFISTI

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298


FILOZOFI I GIMNOSOFISTI (γυμνοσοφισταί, gymnosophistai – goli mudraci) NISU ISTIRAZLIKANAČIN RAZMIŠLJANJA

Filozofija je jedna, jedina, ona drevna grčka, i ona je nadnauka, majka svih drugih nauka, svim drugim naukama je nadenula ime i odredila granice jedino sebe je zazvala imenom filozofija i, naravno, nije se ničim ograničila, razgolila i razobličila

Uzmimi samo dva primera:

1. gimnosofisti kažu: »Kako treniraš, tako živiš!«
2. ili, brate mili: »U zdravom telu zdrav duh!«

a filozofi bi tome rekli:

1. »Kako misliš, tako živiš!«
2. i, naravski: »Zdrav duh ima zdravo telo !«

To je taj drugačiji način razmišljanjau fokusu interesovanja gimnosofista je dresura tela (telo je predmet razmišljanja, a kod filozofa se nameće način razmišljanja a la:

Zaljubi se u mudrost i u tom slučaju sve što je materijalno je nevažno, truležno i prolazno

PROFESOR2.jpg
 
Poslednja izmena:

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
Znanje je najveća Čovekova vrlina !
Samo znanjem svoju bit dokazujemo i time se razlikujemo od životinja…

To su tvrdili, učili i svojim znanjem potvrđivali:

Sokrat, Platon, Aristotel i Hegel,

a u njihove tvrdnje i znanje samo neobrazovan jadničak može da sumnja …
 

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
Istorija filozofije je, k`o pasulj, prosta, laka i jednostavna kada se ovako lepo raspodeli i onda se sve ovo, kao bukvica, zna :

PODELA ISTORIJE FILOZOFIJE:

1. STARI VEK:


Mogli bi ga nazvati grčkog jer, ako izuzmemo jevrejsku kulturu, orijent ni bistveno uticao na zapadnjačku kulturu i filozofiju, samo grčka filozofija je osnova današnjoj Zapadnoj kulturi. Takođe o nekakvoj latinskoj (rimskoj) filozofiji ne možemo govoriti iz razloga što su rimski mislioci bili potpuno pod grčkim uticajem.

2. SREDNJI VEK:

U tom periodu je potpuno prevladala hrišćanska misaonost. Sve drugo , što je izvan hrišćanskog kruga, je za to vrme neznačajno. Židovska- arapska filozofija ni bila samostalna tvorba, već samo oživljavanje aritotelizma. Židovska religijska mudrost i arapska mistika i nisu filozofija u strogom značenju.

3. NOVI VEK:

Moderna filozofija. Značajno za nju je izrazit prelom s srednjim vekom i označava ga dva pravca filozofije: empiričnost i kritičnost – dakle sekularizacija mišljenja.


Uvodne napomene:

Izvori za filozofiju starog veka su:
A) dela filozofa i
B) dokazi koje su pronašli savremeni filozofi o filozofima samim.

1. Biografije:

a) Aristoksenos, Aristotelov učenik, je napisao »Bioi filosofon« legendarni način pianja a la »cronikque scandalolesus« - Platona ocrni da je pederast, Pitagora mu je polubog.
b) Atinjanin Aplodor je napisao hroniku do 110. godine pre n. e., koja se naslanja na Eratostena, koji je prvi započeo a takvim načinom pisanja. Ta hronika je najbolji vir za gčku filozofiju: svaki podatak je tačan i dokazima potvrđen,ali svih nije moga da dobije. Godine je određivao na osnovu »akme« - višak, kojeg je postavio u 4o leto. Tako je dobio godine rođenja i smrti – 40 gpdin pre i posle »akme« na pri. Teles godine 585. je izračunao pšomračenje unca, to je njegova akma, dakle rodio se je 624. godine. Po načinu akme odredi takođe starosnu razliku između učitelj i učenika na pr. Ksenofanes – permenides – Zenon.
c) Diogenes Learitios , »Per ton bion dogmaton kai apofthegmaton ton n filosofia avdokoumesanton biblia deka (10 knjiga o životu i izrekamatih koji su uživali u filozofiji.
d) Philostratos, Vita Apolonii Thyanensis 210/201.

2. Doksografska dela (Poledi filozofije): Teofrast, Fysikon dokasai, 15 knjiga: to je prva istorija filozofije. Druga dela se manje značajna.
3. Istorija filozofskih škola: Sotion iz Aleksandrije, Diadoche ton filosofon (oko 170. pre.n.e. osim njega je mnogo i drugih manje zapažeih pisaca.

PODELA GRČKE FILOZOFIJE:

1. po mestu i narodnosti:

A) predatiško doba – do Sokrata,
B) atiško doba – Sokrat, Platon, Aristotel i
C) helenističko-rimska filozohija – preiod do hrišćanstva.

2. Razvojno filozofski vidik:

a) početno predznanstvo filozofije: jonski i drugi filozofi do Sokrata;
b) prelaz na znanstvenu filozofiju – Sokrat sa sofistima,
c) sistematsko-znanstvena filozofija – Platon i Aristotel i
d) propad grčke filozofije.

3. Vidici koji usmeravaju filozofske pravce, ona crvena linija koja interesuje istoriju filozofije:

A) naročito kosmološki usmetena filozofija, početna, predznanstvena, filozofija: jonski filozofi, eleati, pitagorejci,
B) Antropološki usmerena filozofija, Sokrat i sofisti,
C) Metafizično usmerena filozofija: Platon i Aristotel.
D) Etnično-religiozna filozofija – vreme kada se filozofija samourušava, zamire i počinje se goubiti u mističnim različicama.

Istorija filozofije je kao igra šaca-laca, umiljata kao slatka maca, kade sve svoje ovozemaljsko vreme potrošiš na ove: zavrzlame, intelektualne omame, teoreme, šeme i dileme; sve ih naučiš, shaviš i s` njima se zbratiš i praznu slamu prestaneš da mlatiš …

PODELA FILOZOFIJE PO UČENJU I FILOZOFSKOM USMERENJU:

I. KOSMOLOŠKO USMERENA FILOZOFIJA:

a) starija jonska filozpfija
b) pitagorejska škola
c) eleatksa škola
d) Heraklitov nauk
e) Mlađa jonska filozofija

II. ANTROPOLOŠKI USMERENA FILOZOFIJA:

a) Sofisti,
b) Sokratov nauk
c) Soksratke škole:

1. Antistenes i kiniki,
2. Evklides i megariki
3. Fajdon i elidsko-eritrejska škola
4. Aristip i kirinejci

III. METAFIZIČKI USMERENA FILOZOFIJA:

1. Platon:

a) Platonovi spisi
b) Platonov nauk
c) Platonovo filozofsko značenje.

2. Aristotel:

a) Aristotelovi spisi,
b) Aristotelov nauk i
c) Aristotelov značaj.

IV. ETIČKO-RELIGIOZNO USMERENA FILOZOFIJA:

1. Peripatétiki
2. Akademiki:

a) starija akademija,
b) srednja akademija,
c) nova akademija.

3. Stoiki:

a) starija stoa,
b) srednje stoične škole,
c) novija stoa,
d) Nauk stoika.

4. Epikurejci.
5. Eklektiki
6. prethodnici novoplatonizma:

a) Novopitagorejci,
b) Židovsko-aleksandrijski filozofi.

7. Novoplatonici:

a) Aleksandrijsko-rimska škola,
b) Sirska škola,
c) Atinska škola.

SREDNJI VEK

1. PATRISTIČNA FILOZOFIJA:

a) Aleksandrijsko-hrišćanska filozofija,
b) Cvetajuća doba patristike – Avgustin
c) Kasna patristika.

II. SHOLASTIČNA FILOZOFIJA:

1. Rana sholastika:

a) problem univerzalij
b) odnos teologije i filozofije
c) mistici,
d) sentenciariji

2. Visoka sholastika:

a) prethodnici,
b) zastupnici visoke sholastike:

1. Aleksandar Heleški
2. Bonaventura,
3. Albert veliki,
4. Toma Akvinski
5. Johannes uns Scotus.

3. Kasna sholastika:

a) nominalizam,
b) mistici i
c) Prirodnoslovno usmereni mesleci.


NOVI VEK

A. OSNOVE NOVODOBE FILOZOFIJE

I. RENESANČNA FILOZOFIJA:

a) Italija:

1. novoplatonizam
2. novoaristotelizam

b) Francuska,
c) Nemačka,
d) Tomizam renesansne filozofije i prirodoznanstva.

II. POČETAK MODERNOG PRIRODOZNANSTVA:

1. Leonardo da Vinci,
2. Nikolaj Kopernik,
3. Johannes Kepler,
4. Galileo galilei
5. Pirre Gassend
6. Marin Mersenne
7. Robert Boyle
8. Isak Newton

NOVI VEK
B. DVA GLAVNA FILOZOFSKA PRAVCA DO KANTA

III. INDUKTIVNO-SENZUALISTIČKA FILOZOFIJA:

1. Francis Bacon verulamski,
2. Thomas hobbes,
3. John Loce,
4. Engleski deisti i slobodnomisleci:
5. George Berkeley
6. David Hume.

IV. MATEMATIČKO-RACIONALISTIČKA FILOZOFIJA:

1. Rene Descartes
2. Nicolas Malebranche
3. Blaise pasca
4. Baruh Spinoza
5. Gottfried Wilhelm Leibniz
6. filozofi rasvetljenstva u Nemačkoj i Francuskoj.

NOVI VEK
C. DVA GLAVNA FILOZOFSKA PRAVCA DO KANTA

V. IDEALIZAM I SPIRITUALIZAM:

1. Kritički idealizam – Immanuel Kant,
2. Subjektivni idealizam – Johann Gottlieb Fiche,
3. Objektivni idealizam – Friedrich Wilhelm Schelling, Friedrich Daniel Schleirmacher,
4. Apsolutni idealizam – Georg Wilhelm Friedrich Hegel
5. Voluntaristički idealizam – Arthur Schopenhauer, george Santayana
6. Novokantovski idealizam:

a) Spinozin kritički pravac:

1. herman Cohen
2. Paul Natorp
3. Ernest Cassirer i drugi…

b) vrednosno-kritička smer filozofije:

1. Wilhelm Windelband
2. Heinrich Rickert

c) psihologistički pravac
d) fiziološki pravac
e) realistički pravac
f) metafizički pravac

1. Ottoleibmann
2. Johanes Volket
3. Nicolai Hartman

g) »Repetitionskursus«,
h) Novokantonsktvo u drugim državama:

1. Francusko novakantovstvo,
2. Englesko novokantovstvo,
3. Američko novokantovstvo,
4. Italijansko novokantovstvo.

7. novohegelonizam:

a) Italijanski novohegelonizam – Benedito Croce
b) Engleski novohegelonizam:

1. Hegelova desnica: James Hutechhison Stirling, Thomas Hill Green, Edward Caird
2. Hegelova sredina: Francis Herbert Bradley, Bernard Bosanquet
3. Hegelova leviva: John M. Ellis McTaggart, Andrew Seth, James Ward

c) Američki hegelonizam:

1. William Tovrey Harris,
2. Borden Parker Bowne
3. George Holmes Howison
4. Josiah Royce


VI. MATERIJALIZAM I POZITIVIZAM


1. METERIJALIZAM

a) Teološki materijalizam:

1. David Fredrich Strauss
2. Ludwig Feuerbach
3. Bruno Bauer
4. Arnold Ruge

b) Vulgarni materijalizam:

1. Karl Vogt
2. Jakob Moleschott
3. Ludwig Buchner
4. Max Stirner

c) Dialektični i istorijski meterijalizam:

1. Karl marx
2. Fredrich Engels
3. Vladimir Iljič Lenjin

d) Evolucionizam:

1. Charles Darwin
2. Ernst Haeckell
3. Wilhelm ostwald

2. POZITIVIZAM:

a) Francuski pozitivizam: Auguste Comte, Hippolyte Taine,
b) Nemački pozitivizam:

1. relativizam u užem smislu
2. relativistički pozitivizam
3. empiriokriticizam
4. idealističko-pragmatički pozotivizam
5. logični pozitivizam

c) Engleski pozitivizam:

1. Utilitarizam: Jeremias Bentham, James Mill
2. Klasični pozitivizam: John Stuart Mill
3. Evolucionizam: Herbert Spencer
4. Pragmatizam: Ferdinand C. S. Schiller,
5. Neorealizam: george Edward Moore, Bernard A. W. Russell
6. Neopozitivizam:.

d) Američki pozitivizam

1. Pragmatizam: Charles Sandres Peirce, William James, John Dewy
2. Neorealizam

VII. RELIGIJSKA I ŽIVOTNA FILOZOFIJA

a) Religijska filozofija:

1. John Henry Newman
2. Vladimir Sergejevič Solovjev
3. Rudolf Eucken

b) Životna filozofija:

1. Wilhelm Dilthey
2. Freidrich Nietzsche
3. Ludwig Klages
4. Ferdinand Tönnies
5. Otmar Spabb
6. Henri Bergson
7. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev
8. George Simmel


VIII. FENOMENOLOGIJA I EKSISTENCIALIZAM

a) Fenomenologija:

1. Bernhard Bolzano
2. Franz Brentano
3. Carl Szumpf
4. Alexius Meinong
5. Franc veber
6. Edmund Husserl
7. max Scheler
8. helmut Plessner

b) Eksistencializam:

1. Søren Aabye Kierkegaard
2. Miguel de Unamuno
3. Jose Ortega y Gasset
4. Karl Jaspers
5. Martin Heidegger
6. Gabriel Marcel
7. Jean Paul Sartre


IX. KRITIČKI REALIZAM I METAFIZIKA


a) Neoaristotelizam:

1. Johann Friedrich Herbart
2. Friedrich Adolf Trendelenburg

b) Induktivna metafizika:

1. Gustav Theodor Fechner
2. Hermann Lotze
3. Edward von Hartmann
4. Wilhelm Wund

c) Nova metafizika:

1. Henri Poincare
2. Pierre Duhem
3. Louis Coutuart
4. Emil Meyerson
5. Max Planck

d) Neovitalizam: Hans Driesch
e) Kritički realizam: Oswald Külpe
f) Neotomizam : V. Buzzetti, G. Pecci, B. Liebermann, G. von Ketteler

X. SAVREMENA FILOZOFIJA: Peter Sloterdijk, Slavoj Žižek i ja, u inat dušmanima.

Krstan Đ Kovjenić
 
Poslednja izmena:

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
Ljubav i Filosofija, oh, kako mi ta divota nebeska mislima, srcu i duši blagougodi i prija, su dve prelepe dame, ali pazi se ako im uspe da te zatupe i zaglupe – osmešiće te, iscediće te, kao dronjak, ostaviti nevrednog, kao pišljivi cvonjak, i nekom drugome, pametnijem od tebe, će prelepe glavice da prislonu na rame … Da, istina, takve su te prelepe dame, ne smeš im da dozvoliš da ostanu same i znaj, bre – tim preplepim damama moraš da, u nepovrat, pokloniš celoga sebe …
 

Metronomy

Ističe se
Poruka
2.591


FILOZOFI I GIMNOSOFISTI (γυμνοσοφισταί, gymnosophistai – goli mudraci) NISU ISTIRAZLIKANAČIN RAZMIŠLJANJA

Filozofija je jedna, jedina, ona drevna grčka, i ona je nadnauka, majka svih drugih nauka, svim drugim naukama je nadenula ime i odredila granice jedino sebe je zazvala imenom filozofija i, naravno, nije se ničim ograničila, razgolila i razobličila

Uzmimi samo dva primera:

1. gimnosofisti kažu: »Kako treniraš, tako živiš!«
2. ili, brate mili: »U zdravom telu zdrav duh!«

a filozofi bi tome rekli:

1. »Kako misliš, tako živiš!«
2. i, naravski: »Zdrav duh ima zdravo telo !«

To je taj drugačiji način razmišljanjau fokusu interesovanja gimnosofista je dresura tela (telo je predmet razmišljanja, a kod filozofa se nameće način razmišljanja a la:

Zaljubi se u mudrost i u tom slučaju sve što je materijalno je nevažno, truležno i prolazno

Pogledajte prilog 533827
I zaista skoro da si uspeo, fali ti samo sat i kusur....


Stvarno ne znam kako su se ljudi bvili filozofijom i usli u sve filozofske knjige, a nisu znali ni da pisu,
cak nisu morali ni da nose podsetnik dok su drzali predavanja. Ovo sada je bas napredak filozofije
mada se jos ne zna u koje vreme i iz kojih razloga je Platon prduckao, ali i to ce neko napisati.
 

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
Iz bolesnog tela duh je vec otisao.

A razlika koja postoji izmedju shvatanja razlicitih filozofa je dopuna jednih drugima,

vec je naduvani ego bolest i tu duh slabo svraca, cak i neprosvetljen.
Nemam vremena da ti prevedem sve ovo što sam o Duhu pisao na slovenačkom jeziku, nadam se da ću i to da prevedem uskoro, no verujem da ćeš se i na ovom jeziku da snađeš i sam uvidiš koliko nisi u pravu i koliko o tome o čemu želiš da razglabaš nemaš pojma …

PLOTIN - II. HIPOSTAZA: NOUS, ali DUH

Eno je „možnost vseh stvari“, Duh pa je „vse stvari „ (Eneade, 5,4,2.)

Kaj to pomeni ?

Plotinov Duh je neločljiva enota bivajočega in mišljenja, umskega in uma. Duh je za Plotina Platonovo čisto bivajoče, tisto bivajoče, ki popolnoma je in ga nikakor ne prizadene nebivajoče, hkrati pa je Mišljenje mišljenja, o kojem je govoril Aristotel ...

Aristotel je v nadaljevanju Platonove „druge plovbe“ postavil Um kot nesnoven in je določil da je ta PRAVA OUSIA, najvišje bitje, čisto bistvo; hkrati pa ga je v določenem smislu osiromašil vsebine, ravno ko je verjel, da ga je obgatil sam mu je dodal kot predmet njegovega mišljenja samo samega sebe (sebe kot mišljenje) za človeški um pa je prihranim posebno pravico, da je KRAJ OBLIK, povsebljenih v čutnem. Za Plotina, nasprotno od Aristotela, raje znova uveljavlja njihovo presežno strukturo in na sledi srednjih platonikov, novih pitagorejcev in predvsem Filona Aleksandrijskeg naredi iu Uma – bivališče platonskega sveta idej. . Duh je za plotina prebivališče vseh (idealnih) bitij brez izjeme...

To su ralogi zaradi katerih izraz NOUS ni pravilno prevajati preprosto z Umom, ali Umnostjo: Plotinov NOUS je večpomenski izraz, ker poleg pojmovnih vrednosti mišljenja vključuje tudi vrednost bivajočega in življenja. Zato nam se zdi, da je Duh manj neustrezan prevod prav zaradi tega, ker nekako daje misliti dvojno vrednost. Torej je Cilento dobro izbral, ko se je pri odvajanju grškega izvirnika odločil za izraz (če je na Cilenta vplival Crocerjev idealizam, ga v tem primeru ni nikakor zavedel(; sicer Plotinov NOUS v francoščini pogosto prehajamo z Esprit, v angleščini s Spirit, v nemščini z Geist, in ti izrazi popolnoma sovpadaju z Duhom (prav zaradi kompleksnosti sopomenk Duha je poznejše nove platonike nagnila k temu, da so ga razdrobili v nadaljne hipostaze kot na pr v Eneade 5,3,5.

3. Duh kot „umljivi kosmos

Duh je kod Platona Nadnebeski svet „umski kosmos“. Izraz je skovao Filon Aleksandrijski, najpomemnejši premislek nauka o idejah pred Plotinom. Plotin povzame od Filona poleg izraza vrsto poudarkov, ki jih razvije na izviren način:

1. Glavna prilagoditev je preoblikovanje ideje iz čisto umskega v um, v nekaj, kar je hkrati umsko in um, v „mislečo bitnost“ (noera ousia), v kateri je misleče in mišljenje sovpadata. Ideje postanejo „umne sile“, ali „moči“ (noerai dounamies), se pravi žive, „duhovi“ ali „umi“ (Eneade 4,8,3;5,9,8;6,2,20;6,7,17;6,8,3.) kao ideja mnoštva umskih bitij, v katerih se določa bivajoče okrog samega bivajočega, tako so „eo ipso“ tudi mnoštvo duhov (umov), v katerih se določa duh okrog samega sebe.

2. Tesna povezanost s to je še nadaljevanje prilagoditev pojmovanja „razmerja med idejami“, med vsako idejo in celoto idej, in nasprotno. Platon zagovarja obstoj vtoka razmerij (pozitivnih, ali negativnih) med idejami, Plotin gre še dalje, ko zatrdi, da je vsaka ideja v določenem smislu vse druge ideje. Ker je namreč Duh umovanje – pa ne ene stvari, ampak vseh stvari, kajti če bi kakšen del ostal zunaj, upoštevaje, da je vsak del Duha in so vsi deli Duha, bi iz tega sledil nesmisel: del Duha kot da bi bil zunaj duha. V tem smislu Plotin pravi, da je Duh eno-mnoštvo, se pravi mnoštvena enost in ena mnogoterost. Ta značilnost idej, ki zveni tako pradoksalno, se v resnici dobro razloži, če imamo pred očmi dve bistvene lastnosti Duha nasploh (ideje so njuni posebni momenti), namreč, a) neosnovanost ali breztelestnost in b) neskončnost (v smislu neizčrpanosti njegove moči) ... a) ker breztelestnost, bivajočega in Duha ni mogoče pojmovati kot mnoštva, kakor da bi bila razdeljena na različne ideje ali kakor da bi bila razdeljena na dele, ki so fizično ločeni drug od drugega, prav kot se zgodi pri delih, na katere se dele telesa, ki so mnogoterna, ker zasedajo številne prostore, in ki so razlučna zaradi svoje fizične gostote. Številne ideje, ki vspostavljajo bivajoče in Duha, so takšne po poti umske drugosti ( o katerih je Platin govoril v Sofistu) Kaj je Plotin misli v tem smislu vidi na Eneade, 6,4.4 in 6,4, 11 ... b) do enakih sklopov pridemo, če obravnavamo protislovje enega-mnoštva in vsega v vseh v skladu s parametrom neskončnosti. Če je Duh neskončen (inneskončen je, kolikor ga dela rodovitnega neskončna moč Enega, četudi razdrobljena, kakor smo videli zgoraj), ima v posesti vsako posamično stvar, in obratno, v vsaki stvari moraju biti vse druge stvari, drugače bi bilo v oosamični stvari Bivajoče (Duh) zmanjšano in osiromašeno in torej ne nekončno ...Evo gde se to i kako razmaže i potvrđuje – Eneade 6,5,6 in 6,4,14 ....

3. tudi značaj večnosti Duha (in toraj ideja) dobi novo vrednost; namesto da bi bil določen preprosto kot „nepremično prisotno“ ali „statična brezčasnost, se ga pojmuje dinamično ne le v povezavi s popolnostjo, ampak tudi z neskončnostjo ali z #neizčrpnostjo njegove moči“, se pravi v povezavi s teoremom o „vsem v vsem“. V Duhu sta „je bilo“ in „bo“ v „je“, ker „mora biti vsaka stvar, ki pripada Duhu, v njem vedno popolnoma udejanjena“ Skratka, prihodnost je v „je“ sedanjost (tako kot preteklost), „ker je vse v vsem, ker je Duh vse stvari, ne potrebuje ničesar in je neizčrpen ( neskončna moč) (vidi v Eneade 6,7,1, kao i u 5,1, 4)

4. Platon je uvedel ideje kot „prave vzroke“, kot „razlog“ in „zakaj“ čutnih stvari, vendar je imel velike težave z razlago, kako so vzrok stvari. Platin poglobi to točko in pride do novih rezultatov. V čutnih stvareh „kaj“ in „zakaj“ sovpadata. In to glede na zgoraj opravljene natančnejše določitve ne velja samo za duha v njegovi celoti, ampak tudi za vsako od bitij, ki so v njem, ali za vsako idejo. Vsaka ideja je kot Duh sovpadanje „kaj“ in „zakaj“ ker je Duh vse v vseh /Duh je vsako posamično bitje svoje vsebine) Skratka: ideje ( kakor Duh nasploh) „nimajo vzroka ampak so vzrok svojega lastnega bivanja in so zaradi tega vzrok vsega drugega (vidi v Eneade: 6,7,2.

5. Kolikor Duh v sebi zaobjame vse stvari, so tam „ideje vseh stvari“ in to ne samo vrst, ampak še vse morebitne razlike, s katerim se lahko kaže vrsta. Torej ni ene same ideje človeka, ampak „toliko idej človeka, kolikor je različnih oblik ljudi, kolikor je individualnih razlik“ . isto drži za živali in vse druge stvari. K temu sklepi, ki se razlikuje od Platonovega, je Plotina pripeljalo njegovo popolnoma negativno pojmovanje snovi ( materije, ki je nebivajoča). To pojmovanje mu je preprečevalo da bi pripisal snovi sposobnost „prepoznati“ vrsto in določiti različne posebne značilnosti, v katerih se vrsta razodeva v mnogoternih posameznikih (denimo v človeku z orlovskim nosom, v toponosnem človeku itd.) Iz snovi izhajajo po Plotinovem mnenju grde stvari in hibe (denimo šepavost, škilavost, in različne prikrajšanosti (deficiti) in vse to je mogoče obravnavati kot neustreznost v izkustvenem uresničenju ideje. Nekateri učenjaki so zato sklenili, da Plotin priznava obstoj idej „v vseh posamičnih stvareh“ ali ideje vseh posameznih stvari. Toda to ni točno ali pa je „vsaj zelo malo dvoumno“ (dvosmisleno), saj Plotinu „manjka prav pojem posameznika kot neponovljive posamičnosti“. Po eni strani je namreč mogoče ugotoviti da ima za Plotina svet krožno zgodovino, v kateri si sledijo različna kosmična obdobja – in med vsakim od njih se vračajo zmeraj iste stvari, tako da se isti model ponovi večkrat; zato se tudi ta nadvse poebnimi razlikami v nekem danem krogu, vsekakor ponovi večkrat. Na drugi strani je mogoče ugotoviti, da postane, kar zadeva še posebej posamičnega človeka, stvar še bolj zamotana zaradi nauka o metempsihozi, ki jo je sprejel Plotin. V kontekstu tega nauka Sokratova duša „ni zmeraj Sokrat“ saj se rodi znova z drugimi obličji in oblačili, tako da v tem smislu ne bo mogla obstajati ideja Sokrata. Preberimo odlomek, ki je glede tega najbolj izrecen v Eneade: 5,7,1 i 5,9,12.

6. Platon je v svoji ezoterični metafiziki postavil idealna števila kot počela, iz katerih izhajajo same ideje, in kot počeli samih številk je postavil ENO in Diado. Isti nauk ki smo ga spet uveljavili novi pitagorejci, najdemo tudi pri Plotinu, delno poglobljnega in razjasnjenega, četudi ni previden v ospredje. Idealna števila (ki jih je treba jasno ločevati od matematičnih števil, to je od števil, ki vznikajo v umu preštevajočega subjekta, ki šteje) ideje iz samega enega. Diada (v kakšnem smislu govori platin o Diadi, smo že videli) vznika iz samega Enega, kakor so trdili tudi številni novi pitagorejci. Dioda je sama na sebi brezmejna in prejmejo mejo od Enega. Idealna števila se rodijo prav iz te omejitve Dvojice s strani Enega. (vidi Eneade: 5,1,5.). ta idealna števila Plotin še nadalje označuje kot „moč, ki deli bivajoče in povzroča da nastaja mnoštvo bivajočega, kot pravilo, po katerem iz bivajočega nastanejo številna bitja“, in v tem smislu kot „temelj in korenina bitij“ (Vidi Eneade: 6,6,9. in 5,6,15.
 
Poslednja izmena:

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
7. Vse, kar smo rekli zgoraj (še posebej načelo, po katerem je duh ali bivajoče eno in mnoštvo – številne ideje – hkrati in harmonično, enost v raznolikosti, preprostost v razliki, vse v vsem), pojasnuje zakaj Plotin imenuje Nous s Filonovim izrazom „umski kosmos“ ( κόσμος νοητος ), svet reda in duhovne ubranosti, torej svet lepote (Glede tega je potrebno poudariti, da Eno ali prva hipostaza ni v pravem pomenu lepta, saj ni oblika, ampak je „nad obliko“; je počelo oblike in je toraj „Lepota, ki presega vsako lepoto“, Ker je „možnost vsake lepe stvari“ – Eneade: 6,7,22). Za Plotina namreč „lepota nasploh sovpada z obliko“: neka stvar je lepa, če ima v posesti obliko. Duh, ki je svet oblik i idej, se pravi popolnoma urejen sistem oblik v njihovi celovitosti (celovitost, v kateri je vsaka posamična oblika vse druge in v katere so vse združene, četudi so različne) „je najvišja in absolutna lepota“.


8. KATEGORIJE UMSKEGA SVETA - ZGORAJ SMO DEJALI, DA JE RAZLIKOVANJE MED TELESNIM IN BREZTELESNIM SVETOM ENO OD OSI PLOTINOVEGA UČENJA. Še več. Plotin pelje sklepe, ki vznikajo iz takšnega razlikovanja, do skrajnih posledic in zatrdi, da !Aristotelov sistem kategorij ne drži za breztelesno“, in zato vspostavi za obe sferi dva popolnoma različna sistema kategirij. Ker je Eno absolutno preprosto, zanj ne drži noben sistem kategorij. Eno je nadkategorično. Počelo. Kategorije beztelesnega torej velja za druge dve hipostazi in predvsem za Duha. Te kategorije, ki jih Plotin izpeljuje iz Platonoveg Sofista, pri čemer opravi potrebne spremembe, ki so posledice nove metafizike, so: a) bivajoče ali OUSIJA, b) stalnost ali stasis, c) gibanje, č) isto, d) drugačno ... Vse v svetu Duha je Ousija. Poleg tega mišljenje Duha vključuje gibanje (očitno gre za duhovno in fizično gibanje) . toda mišljenje Duha vključuje tudi stalnost ali statis, potrebno njegovim vsebinam. Duh je poleg tega istost sebe s sabo, kakor je tudi drugačnost med mislečim mišljenjem. Ta kategorija razlikovanja v svetu Duha je treba očitno pojmovati v dinamiko enega-mnoštvo in vsega-v-vsem, kakor Plotin izredno poudarja. (vidi: prve tri razprave šeste Eneade). Toda nauk o kategorijah,če tudi ga Plotin obširno obravnava, ne igra osrednji vlogo v njegovem sistemu. Kljub temu je treba poudariti, da predstavlja izredna postavka, da različne sfere bivajočega vspostavljajo strukturno različne sisteme kategorij, bistven dosežek v zgodovini ontologije ...
 
Poslednja izmena:

sasasta

Elita
Moderator
Poruka
18.855
Nije pamet vec prosvetljenost i samospoznaja duha``zdrav duh``,dve razlicite stvari.
Zdravo telo nikada nece dovesti do prosvetljenosti duha i samospoznaje,dok je obrnuto moguce...
pojednostavio sam pisuci samo jedan od sastojaka zdravog duha

jedan od glavnih sastojaka , neophodan za ostale sastojke

- - - - - - - - - -

*zdrav duh * moze pomoci pri starenju , pri balansu organizma i imunitetu.

ali nije garancija ozdravljenja ili neotpornosti na bolesti .
 

Petar_Petrovic

Aktivan član
Poruka
1.027
pojednostavio sam pisuci samo jedan od sastojaka zdravog duha

jedan od glavnih sastojaka , neophodan za ostale sastojke

- - - - - - - - - -

*zdrav duh * moze pomoci pri starenju , pri balansu organizma i imunitetu.

ali nije garancija ozdravljenja ili neotpornosti na bolesti .


Pamet nije deo ``zdravog duha`......
Oslobodjeni ``zdravi duh`` ne zanimaju bolest i bilo kakva opsednutost telom.
Ubedjen sam da je covek u takvom stanju otporan na sve vrste ovozemaljskih bolesti,``u zdavom duhu zdravo telo``.E sada postavlja se pitanje a zasto covek umire,pa zato sto je covek materija a svaka materija tezi raspadanju.
 

sasasta

Elita
Moderator
Poruka
18.855
Pamet nije deo ``zdravog duha`......
Oslobodjeni ``zdravi duh`` ne zanimaju bolest i bilo kakva opsednutost telom.
Ubedjen sam da je covek u takvom stanju otporan na sve vrste ovozemaljskih bolesti,``u zdavom duhu zdravo telo``.E sada postavlja se pitanje a zasto covek umire,pa zato sto je covek materija a svaka materija tezi raspadanju.
mislim da glup duh ne moze doci do pravilne spoznaje i dovoljno znanja .

da glup duh moze imati samo povrsno * blazeno neznanje *
 

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
pojednostavio sam pisuci samo jedan od sastojaka zdravog duha

jedan od glavnih sastojaka , neophodan za ostale sastojke

- - - - - - - - - -
Hteo si reći Ουσία, bi ti na vrh jezika, ali nešto ti νόησις zariba … Nije filozofija za svakoga, naročito kada mu nedostaje ἐντελέχια ...

- - - - - - - - - -

mislim da glup duh ne moze doci do pravilne spoznaje i dovoljno znanja .

da glup duh moze imati samo povrsno * blazeno neznanje *
Glupi u svemu vide glupost, a pametni i od glupih žele da naprave pametne … To je ta božanstvena filozofija koju ti nećeš da shvatiš nikada … Filozof se ne postaje - on se rađa ...
 
Poslednja izmena:

sasasta

Elita
Moderator
Poruka
18.855
recimo , ti u mojim postovima vidis glupost.

- - - - - - - - - -

trebalo bi prvo defiisati - zdrav duh

da li je to samo osoba koja * ima dobru dusu *

voli druge i hoce da im pomogne

takva osoba i ne mora biti nesto pametna
 

Petar_Petrovic

Aktivan član
Poruka
1.027
recimo , ti u mojim postovima vidis glupost.

- - - - - - - - - -

trebalo bi prvo defiisati - zdrav duh

da li je to samo osoba koja * ima dobru dusu *

voli druge i hoce da im pomogne

takva osoba i ne mora biti nesto pametna

Treba razlikovati duh i dusu....
Zdrav duh ti je prosvetljenost,samospoznaja,apsolutna sloboda i istina,stanje nirvane i brahman,rajsko stanje...
Duh postaje oslobodjen bilo kakvih ovozemaljskih uzitaka,problema,bolesti....
Naravno da takva osoba nema potrebe da naudi nekome drugome...
Niko se nije rodio pametan ili glup vec je tokom vremena razvijao ili zapostavio svoje mogucnosti,pamet je odvojena od duha.
Vestacka tvorevina nametnuta sa strane kao i obrazovanje,demokratija,vojska,mediji...
 

sasasta

Elita
Moderator
Poruka
18.855
onda takvih nema , imaginarne licnosti

najpriblizniji tome je pokojni patrijarh pavle.

pa se razbole

ne slazem se da se svi radjamo sa istim nivoom inteligencije.

niti da suvise uticu uslovi odrastanja

krajnosti uticu ali njih ima malo.
 

KPCTAHK

Aktivan član
Poruka
1.298
recimo , ti u mojim postovima vidis glupost.

- - - - - - - - - -

trebalo bi prvo defiisati - zdrav duh

da li je to samo osoba koja * ima dobru dusu *

voli druge i hoce da im pomogne

takva osoba i ne mora biti nesto pametna
Da li znaš, na osnovu onoga što je do sada zaključila filozofija, da praviš razliku između Duha i Duše ? Da li se, bar nešta, shvatio od Plotina ?
 
Top