Iz bolesnog tela duh je vec otisao.
A razlika koja postoji izmedju shvatanja razlicitih filozofa je dopuna jednih drugima,
vec je naduvani ego bolest i tu duh slabo svraca, cak i neprosvetljen.
Nemam vremena da ti prevedem sve ovo što sam o Duhu pisao na slovenačkom jeziku, nadam se da ću i to da prevedem uskoro, no verujem da ćeš se i na ovom jeziku da snađeš i sam uvidiš koliko nisi u pravu i koliko o tome o čemu želiš da razglabaš nemaš pojma …
PLOTIN - II. HIPOSTAZA: NOUS, ali DUH
Eno je „možnost vseh stvari“, Duh pa je „vse stvari „ (Eneade, 5,4,2.)
Kaj to pomeni ?
Plotinov Duh je neločljiva enota bivajočega in mišljenja, umskega in uma. Duh je za Plotina Platonovo čisto bivajoče, tisto bivajoče, ki popolnoma je in ga nikakor ne prizadene nebivajoče, hkrati pa je Mišljenje mišljenja, o kojem je govoril Aristotel ...
Aristotel je v nadaljevanju Platonove „druge plovbe“ postavil Um kot nesnoven in je določil da je ta PRAVA OUSIA, najvišje bitje, čisto bistvo; hkrati pa ga je v določenem smislu osiromašil vsebine, ravno ko je verjel, da ga je obgatil sam mu je dodal kot predmet njegovega mišljenja samo samega sebe (sebe kot mišljenje) za človeški um pa je prihranim posebno pravico, da je KRAJ OBLIK, povsebljenih v čutnem. Za Plotina, nasprotno od Aristotela, raje znova uveljavlja njihovo presežno strukturo in na sledi srednjih platonikov, novih pitagorejcev in predvsem Filona Aleksandrijskeg naredi iu Uma – bivališče platonskega sveta idej. . Duh je za plotina prebivališče vseh (idealnih) bitij brez izjeme...
To su ralogi zaradi katerih izraz NOUS ni pravilno prevajati preprosto z Umom, ali Umnostjo: Plotinov NOUS je večpomenski izraz, ker poleg pojmovnih vrednosti mišljenja vključuje tudi vrednost bivajočega in življenja. Zato nam se zdi, da je Duh manj neustrezan prevod prav zaradi tega, ker nekako daje misliti dvojno vrednost. Torej je Cilento dobro izbral, ko se je pri odvajanju grškega izvirnika odločil za izraz (če je na Cilenta vplival Crocerjev idealizam, ga v tem primeru ni nikakor zavedel(; sicer Plotinov NOUS v francoščini pogosto prehajamo z Esprit, v angleščini s Spirit, v nemščini z Geist, in ti izrazi popolnoma sovpadaju z Duhom (prav zaradi kompleksnosti sopomenk Duha je poznejše nove platonike nagnila k temu, da so ga razdrobili v nadaljne hipostaze kot na pr v Eneade 5,3,5.
3.
Duh kot „umljivi kosmos“
Duh je kod Platona Nadnebeski svet „umski kosmos“. Izraz je skovao Filon Aleksandrijski, najpomemnejši premislek nauka o idejah pred Plotinom. Plotin povzame od Filona poleg izraza vrsto poudarkov, ki jih razvije na izviren način:
1. Glavna prilagoditev je preoblikovanje ideje iz čisto umskega v um, v nekaj, kar je hkrati umsko in um, v „mislečo bitnost“ (noera ousia), v kateri je misleče in mišljenje sovpadata. Ideje postanejo „umne sile“, ali „moči“ (noerai dounamies), se pravi žive, „duhovi“ ali „umi“ (Eneade 4,8,3;5,9,8;6,2,20;6,7,17;6,8,3.) kao ideja mnoštva umskih bitij, v katerih se določa bivajoče okrog samega bivajočega, tako so „eo ipso“ tudi mnoštvo duhov (umov), v katerih se določa duh okrog samega sebe.
2. Tesna povezanost s to je še nadaljevanje prilagoditev pojmovanja „razmerja med idejami“, med vsako idejo in celoto idej, in nasprotno. Platon zagovarja obstoj vtoka razmerij (pozitivnih, ali negativnih) med idejami, Plotin gre še dalje, ko zatrdi, da je vsaka ideja v določenem smislu vse druge ideje. Ker je namreč Duh umovanje – pa ne ene stvari, ampak vseh stvari, kajti če bi kakšen del ostal zunaj, upoštevaje, da je vsak del Duha in so vsi deli Duha, bi iz tega sledil nesmisel: del Duha kot da bi bil zunaj duha. V tem smislu Plotin pravi, da je Duh eno-mnoštvo, se pravi mnoštvena enost in ena mnogoterost. Ta značilnost idej, ki zveni tako pradoksalno, se v resnici dobro razloži, če imamo pred očmi dve bistvene lastnosti Duha nasploh (ideje so njuni posebni momenti), namreč, a) neosnovanost ali breztelestnost in b) neskončnost (v smislu neizčrpanosti njegove moči) ... a) ker breztelestnost, bivajočega in Duha ni mogoče pojmovati kot mnoštva, kakor da bi bila razdeljena na različne ideje ali kakor da bi bila razdeljena na dele, ki so fizično ločeni drug od drugega, prav kot se zgodi pri delih, na katere se dele telesa, ki so mnogoterna, ker zasedajo številne prostore, in ki so razlučna zaradi svoje fizične gostote. Številne ideje, ki vspostavljajo bivajoče in Duha, so takšne po poti umske drugosti ( o katerih je Platin govoril v Sofistu) Kaj je Plotin misli v tem smislu vidi na Eneade, 6,4.4 in 6,4, 11 ... b) do enakih sklopov pridemo, če obravnavamo protislovje enega-mnoštva in vsega v vseh v skladu s parametrom neskončnosti. Če je Duh neskončen (inneskončen je, kolikor ga dela rodovitnega neskončna moč Enega, četudi razdrobljena, kakor smo videli zgoraj), ima v posesti vsako posamično stvar, in obratno, v vsaki stvari moraju biti vse druge stvari, drugače bi bilo v oosamični stvari Bivajoče (Duh) zmanjšano in osiromašeno in torej ne nekončno ...Evo gde se to i kako razmaže i potvrđuje – Eneade 6,5,6 in 6,4,14 ....
3. tudi značaj večnosti Duha (in toraj ideja) dobi novo vrednost; namesto da bi bil določen preprosto kot „nepremično prisotno“ ali „statična brezčasnost, se ga pojmuje dinamično ne le v povezavi s popolnostjo, ampak tudi z neskončnostjo ali z #neizčrpnostjo njegove moči“, se pravi v povezavi s teoremom o „vsem v vsem“. V Duhu sta „je bilo“ in „bo“ v „je“, ker „mora biti vsaka stvar, ki pripada Duhu, v njem vedno popolnoma udejanjena“ Skratka, prihodnost je v „je“ sedanjost (tako kot preteklost), „ker je vse v vsem, ker je Duh vse stvari, ne potrebuje ničesar in je neizčrpen ( neskončna moč) (vidi v Eneade 6,7,1, kao i u 5,1, 4)
4. Platon je uvedel ideje kot „prave vzroke“, kot „razlog“ in „zakaj“ čutnih stvari, vendar je imel velike težave z razlago, kako so vzrok stvari. Platin poglobi to točko in pride do novih rezultatov. V čutnih stvareh „kaj“ in „zakaj“ sovpadata. In to glede na zgoraj opravljene natančnejše določitve ne velja samo za duha v njegovi celoti, ampak tudi za vsako od bitij, ki so v njem, ali za vsako idejo. Vsaka ideja je kot Duh sovpadanje „kaj“ in „zakaj“ ker je Duh vse v vseh /Duh je vsako posamično bitje svoje vsebine) Skratka: ideje ( kakor Duh nasploh) „nimajo vzroka ampak so vzrok svojega lastnega bivanja in so zaradi tega vzrok vsega drugega (vidi v Eneade: 6,7,2.
5. Kolikor Duh v sebi zaobjame vse stvari, so tam „ideje vseh stvari“ in to ne samo vrst, ampak še vse morebitne razlike, s katerim se lahko kaže vrsta. Torej ni ene same ideje človeka, ampak „toliko idej človeka, kolikor je različnih oblik ljudi, kolikor je individualnih razlik“ . isto drži za živali in vse druge stvari. K temu sklepi, ki se razlikuje od Platonovega, je Plotina pripeljalo njegovo popolnoma negativno pojmovanje snovi ( materije, ki je nebivajoča). To pojmovanje mu je preprečevalo da bi pripisal snovi sposobnost „prepoznati“ vrsto in določiti različne posebne značilnosti, v katerih se vrsta razodeva v mnogoternih posameznikih (denimo v človeku z orlovskim nosom, v toponosnem človeku itd.) Iz snovi izhajajo po Plotinovem mnenju grde stvari in hibe (denimo šepavost, škilavost, in različne prikrajšanosti (deficiti) in vse to je mogoče obravnavati kot neustreznost v izkustvenem uresničenju ideje. Nekateri učenjaki so zato sklenili, da Plotin priznava obstoj idej „v vseh posamičnih stvareh“ ali ideje vseh posameznih stvari. Toda to ni točno ali pa je „vsaj zelo malo dvoumno“ (dvosmisleno), saj Plotinu „manjka prav pojem posameznika kot neponovljive posamičnosti“. Po eni strani je namreč mogoče ugotoviti da ima za Plotina svet krožno zgodovino, v kateri si sledijo različna kosmična obdobja – in med vsakim od njih se vračajo zmeraj iste stvari, tako da se isti model ponovi večkrat; zato se tudi ta nadvse poebnimi razlikami v nekem danem krogu, vsekakor ponovi večkrat. Na drugi strani je mogoče ugotoviti, da postane, kar zadeva še posebej posamičnega človeka, stvar še bolj zamotana zaradi nauka o metempsihozi, ki jo je sprejel Plotin. V kontekstu tega nauka Sokratova duša „ni zmeraj Sokrat“ saj se rodi znova z drugimi obličji in oblačili, tako da v tem smislu ne bo mogla obstajati ideja Sokrata. Preberimo odlomek, ki je glede tega najbolj izrecen v Eneade: 5,7,1 i 5,9,12.
6. Platon je v svoji ezoterični metafiziki postavil idealna števila kot počela, iz katerih izhajajo same ideje, in kot počeli samih številk je postavil ENO in Diado. Isti nauk ki smo ga spet uveljavili novi pitagorejci, najdemo tudi pri Plotinu, delno poglobljnega in razjasnjenega, četudi ni previden v ospredje. Idealna števila (ki jih je treba jasno ločevati od matematičnih števil, to je od števil, ki vznikajo v umu preštevajočega subjekta, ki šteje) ideje iz samega enega. Diada (v kakšnem smislu govori platin o Diadi, smo že videli) vznika iz samega Enega, kakor so trdili tudi številni novi pitagorejci. Dioda je sama na sebi brezmejna in prejmejo mejo od Enega. Idealna števila se rodijo prav iz te omejitve Dvojice s strani Enega. (vidi Eneade: 5,1,5.). ta idealna števila Plotin še nadalje označuje kot „moč, ki deli bivajoče in povzroča da nastaja mnoštvo bivajočega, kot pravilo, po katerem iz bivajočega nastanejo številna bitja“, in v tem smislu kot „temelj in korenina bitij“ (Vidi Eneade: 6,6,9. in 5,6,15.
