Ne vem zakaj, ampak danes sem se spomnila tiste tvoje
pesmi, na koncu katere govoriš
o potrebi po reševanju duše
v igri so bili tudi neki angeli
eden, pravzaprav
tisti, ki se je prišel v tvojo kopalnico umit
Na stropu, točno nad banjo, je ta packa, ki jo utrujen vidiš
ko ležiš ure in ure potopljen
v milo
Spominja na billa murraya,
medtem ko kotali kamen navkreber
vso to razsipniško melanholijo
mislim, da se vrača prav zaradi nje
Sedi ti na dnu stopala, dokler se voda povsem ne ohladi
(šteje na modre prste)
vzameš ga ven, odviješ
cev tuša
in spereš preostanek pene
mokra krila obesiš na štrik, da se sušijo.
vržeš ga skozi okno s trinajstega
nadstropja kot poskus
v dokaz
o neobstoju boljšega načina.
medtem ko se prvi sneg lepi na hlačnice,
mečeš letak v nov nabiralnik, in poslušaš
zvok sirene ...