Jesen pride močna in zlata kot tiger.
Čutim, kako mi zobje nežno vdirajo v kožo,
v trebuhu se vrti krogla, svet se obrača,
jaz se obračam, z glavo sem v zraku, šla bom
v kopalnico, pred ogledalo, koža se mi lušči
z obraza, potrebujem vodo, veliko vode, milo
in zaupanje vase, videti se pomeni vedeti, da si.
Gladka postajam. Samo tako lahko drsim v te dni,
ne da bi me razpraskalo. Mislim na nedolžnost kot na
vzporeden čas. Nedeljski popoldnevi so posejani
s praznimi mesti, z odseki ravnotežja, v kuhinji
se nabira svetloba, sedim za mizo in se predajam
uram kakor moka v shrambi, skupaj sem s stvarmi.
Časopis leži pred vrati, potem postane hladno,
letni čas je tak, da bi najraje legla v posteljo
in rodila močnega otroka.
Ob večerih kurim. Trgatev je končana, skrbim za
vino, ko poslušam, kako zori, sem zbrana in čista,
barvo svojih misli primerjam z barvo opranega neba,
danes je vse tako zelo prisotno, rada bi se slekla
in drsela še dlje. Govoriti o dogodkih, kakor da te ni,
in ne govoriti, kadar obrišeš kozarec, razbiješ vazo
ali obuješ mehke krznene copate. Žetev je bila to
leto bogata, spominjam se, kako se začne Harvest,
tiho in rumeno kakor svetlolasa deklica, nisem
si ostrigla las, ožganih od sonca, rada nosim znamenja
drugih, počutim se bolj skrita.
Od nikogar nisem. Včeraj je bil veter, šla sem
z njim, zunaj, med drevjem, usločena pod vejami
bukve, s porumenelim listjem med očmi, potem
je prišla soseda, moji prsti so spretni, kadar se
dotikajo porcelanastih skodelic, čaj je mehkega
okusa kakor kri, ko je odšla, sem bila utrujena,
treba je spati, govorim si, da je treba spati,
čeprav ne morem, vsa resničnost hoče skozi
odprte oči, včasih ne prenesem nekaterih zgodb,
nekateri ljudje me ne vidijo cele, najbolj nevarno
je, kadar se izgubim v mestu.
Še bolj gladka moram biti. Mogoče potrebujem jok,
gledam v ogledalo in jočem, podoba se razlije,
toda nekaj mora ostati, obdržati moram cel obraz,
celo telo, vendar bolj notranje, izmiti vso zunanjo
kožo, cel teden sem čakala na nedeljo, zdaj vse
odpada, vidim čas, kako me obliva, in sebe,
kako drsim proti sredini vedno globlje, celo
hišo poznam, poznam te nedeljske popoldneve, to
je prostor, kamor moram priti.
Voda kaplja s pipe, ljubim vodo in tišino, ki
jo dela, kadar grem na vrt s kanglicami vode
v rokah, vem, da sem spet tu, opazovati korenček,
peteršilj, gledati čebulo, česen, solata se blešči,
zalivati, zemlja je kakor usta, veliko ust čutim
v sebi, na sebi, odprta sem, ne vem, kaj bo, to
ni pomembno, videti pomeni videti to, kar je tu.