Ne pišeš leto dni,mogoče več
in potem naenkrat vsak večer pesem.
In se ustrašiš.
Morda kaj pogrešaš?
So ti štete ure?
Točno opolnoči se prikaže navdih,
kot ponorela vešča
in se zaletava v luč.
Rekli so ti-pisci morajo stradati,
se odreči seksu,cigaretam,pijači,
močni hrani,pogosti družbi
in ne prinašati nesrečo.
Če ne novo,potem zopet staro,
saj je poezija mrhovinar.
Hrani se s tem ,
kar prostovoljno shranjuješ.
Neki pesnik pravi,
da poezija nastaja le iz puščanja krvi,
drugi da iz sperme,tretji,
da verzi drhtijo,kot naježena koža,
prekipevajo kot vrelo mleko,
hrepeneč,da bi bili razpeti
kakor Kristus ...
Ladja nespečnosti ugaša,
izdolbena z vedrom teme,spušča jadra.
V sanje legaš,
zmočena krila spanja tolčejo
ob bregove sna.
Razpihala si ogenj,
prebrkljala oglje,
neizrečene misli ,
pa pustila v pepelu ...