NALIČJE URE




Točno dvanajst je,
sonce v zenitu,
s slamnikom
iz modrih diamantov.
Vroč popoldan pada
in sončni zahod,
v pričakovanju konca,
krvavi.
Rojeva se mesec,
v podobi bika
s srebrnim rogovjem,
zvezde so trepetajoče
veke noči.
Lajajo psi,
strah jih je,
z golimi zobmi
se spopadajo
s tišino in temo.
V slutnji svetlobe
se oglašajo slepi petelini,
razkazujejo moč
svojih koščenih kljunov,
v prihajajoči zori.
Tukaj je ...
V koprenah meglic,
noč se umika dnevu ...


 

Back
Top